Bosna, Srbija in Makedonija 2023

1. dan petek 14.7.2023

Čeprav sva komaj dočakala dopust, si nisva mogla upreti jutranjemu gobarjenju. V teh dneh je bilo gob res na pretek. No, vsaj tam kjer običajno midva gobariva. Seveda pa naj mikrolokacija ostane skrivnost kot pri vseh gobarjih. Tako sva se od doma odpeljala sredi dopoldneva in cesta naju je vodila mimo Žužemberka čez Gorjance do Vinice. Na poti sem zgrešil bencinsko črpalko in v Vinico sva se pripeljala skoraj na hlape. Parkirava v kamp Bernetič. Ljudi je bilo malo, voda topla, cena pa povsem primernih 20€/dan.

2.dan sobota 15.7.2023

Zjutraj se s kolesi odpraviva do dolgoletnih prijateljev Marinke in Matija v Podzemelj, vrneva pa se preko Adlešičev in Bojancev nazaj v kamp. Popoldne pa si privoščiva počitek in občasno namakanje v topli Kolpi.

3.dan nedelje 16.7.2023

Jutranje kopanje nama prežene zaspanost in po zajtrku se odpeljeva proti Hrvaški. Na avtocesti je kar precej prometa in za tunelom Mala Kapela naletiva na zastoj. Na srečo ni trajalo dolgo in že potujeva naprej. Končno se peljeva do značilnega osamelega hriba Zir, ki sva ga imela v planu kot prvo postajo.

Ker pa je bila temperatura že čez 30 stopinj sva ta vzpon pustila za enega od naslednjih potovanj.

osamelec Zir na poti proti jugu

Na izvozu Sveti Rok zapustiva avtocesto in se mimo Gračca zapeljeva do Cerovačke špilje. Cena ogleda je 15€/osebo. Kljub temu, da je zunaj precejšna vročina je v jami le kakšnih 6 stopinj.

Ta speleološki čudež narave sestavljata 2 jami. Do spodnje je kakšne 10 minut hoje, naslednjih 10 minut pa je potrebno še do vhoda v zgornjo jamo. Res nista velikosti Postojnske jame, sta pa vseeno vredni ogleda.

informacije o spodnji jami

informacije o zgornji jami

vhod v zgornjo jamo

Naslednja zanimiva točka na najini poti naj bi bil slap Krčić v okolici Knina, ki pa sva ga zaradi preozke ceste za avtodom (peš pa se nama v vročini ni dalo) spustila. Zato pa sva se namenila k izviru Cetine. Res sva bila tam že dvakrat, pa sva (sem) vseeno zgrešil lokalno cesto in sem se pri vasi Civljane pri obračanju skoraj zagozdil. Z veliko težavo sva se brez pomoči rešila iz neprijetne situacije. Končno prideva do izvira Cetine, kjer naju preseneti prometni znak za prepoved kampiranja ter veliko število turistov.

izvir Cetine

pravoslavna " Crkva Svetog spasa" pri izviru Cetine

Po ogledu izvira se premakneva v bližnji kamp Peruča ob Peručkem jezeru. Recepcije ta kamp nima, pač pa je postavljen kiosk, v katerem dobiš navodila ter papirje za samoprijavo. Izpolniš formular, ga daš v ovojnico, priložiš denar in vse skupaj vržeš v nabiralnik. 30€/dan. Tako! Prijava je opravljena.:-)

v kampu Peruča

Sam kamp nama je bil zelo všeč, saj je miren, urejen, tudi sanitarije so zelo dobre. Odločiva se, da tu ostaneva še en dan.

4.dan ponedeljek 17.7.2023

Zjutraj se z Vanjo odpraviva na kolesarjenje. Kljub vročini in slabem makadamu narediva kakšnih 15 kilometrov, nato pa kopanje in počitek. Slabe volje ugotovim, da je SUP na strehi prazen, jaz pa sem pumpo pustil doma. Nič ne bo torej s SUPanjem na Peručkem jezeru.

pogled po dolžini Peručkega jezera

5. dan torek 18.7.2023

Od sosedov Nizozemcev si sposodim električno (12V) pumpo za SUP in že sem na jezeru. Odsupam skoraj 10 kilometrov, nato pa še kopanje in odpeljeva se naprej. Mimo Obrovca Sinjskega, čez mejni prehod Bili Brig in že sva v Bosni. V Livnem se založiva s sadjem in hladnim pivom, nato pa mimo Šuice proti Ramskemu jezeru. Pred Šuico si še pogledava Rimski most, vendar kar s ceste od daleč. Ker imava še preveč svež spomin na težave pred izvirom Cetine ne silim z glavne ceste na polje, kjer se nahaja Rimski most.

Ob Ramskem jezeru pa sva bila kar malo šokirana. Lani sva se ustavila na isti lokaciji in lastnik naju je spraševal kaj potrebujemo avtodomarji in ostali popotniki, saj bi rad postavil kamp. Seveda sva mu pomagala z nekaj nasveti, danes pa je tu že stal kamp Bošnjak. In to skoraj polno zaseden. Kapaciteta je kakšnih 10 do 15 avtodomov. Na srečo naju je lastnik prepoznal in hitro smo našli prostor za avtodom. Žal v drugi vrsti, pa vendarle. Voda pa ima 27 stopinj. Kar malo preveč.

Števec je pokazal prvih 100000 kilometrov! Upava, da jih bo še veliko! In varnih!

pogled na polno Ramsko jezero

večerni pogled na jezero

Zvečer se pri nama oglasi še lastnik kampa in malce podebatiramo o tem in onem. Potem pa debata nanese še na vreme, saj se v daljavi začenja bliskati. Zagotovi nama, da se nam ni treba bati , saj bo deževna fronta šla mimo. Čez kakšno uro pa je vse nas prišel opozoriti, da naj pospravimo vse, pritrdimo baldahine ...saj , da se bliža neurje. Res je bilo ponoči hudo neurje z močnim vetrom, dežja pa ni bilo veliko.

6. dan sreda 19.7.2023

Zbudiva se v sončno jutro. Veter se je polegel, je pa odkril nekaj streh po okolici. Dobra novica za naju je bila, da je sosed pred nama odšel in prestavila sva se v prvo vrsto, tik ob vodi. TOP pogled na jezero.

Spet si sposodim pumpo, nato pa odsupam kakšnih 10 kilometrov po jezeru.

lokacija tik ob vodi! TOP!

Popoldne nas lastnik kampa povabi na izlet s pontonom po jezeru. Spotoma še poberemo motor z enega od čolnov, ki jih je nočno neurje potopilo.

ponton za plovbo po jezeru

na srečo je čoln vrglo na obalo, da so lahko rešili vsaj motor

Ponoči je bilo spet neurje, le za spoznanje šibkejše.

7. dan četrtek 20.7.2023

Končno se usedeva na kolesa, ki jih voziva s seboj. Vanja z električnim, jaz pa še kar z navadnim gorskim kolesom odkolesariva okoli Ramskega jezera. Približno 40 kilometrov in okoli 800m višinske metrov.

pogled na sotesko pod jezom

če kolesariš ti pripada tudi pijača!

najpopularnejše vozijo na področju bivše Juge! VW GOLF dvojka! Ko nov!:-)

temu se pa reče lepo zložena drva!

posledice divjanja vetra

8. dan petek 21.7.2023

Po izredno ovinkasti cesti se spustiva do Jablanice in naprej v smeri Mostarja. Ogled kanjona Mostarska Bijela si prihraniva za kdaj drugič, midva pa se mimo Mostarja zapeljeva do Bune, kjer si ogledava sotočje Bune in Neretve. Buna priteče v Neretvo na višjem nivoju, zato se izliva v Neretvo v nekakšnih slapovih. Prekrasno!

Desno Buna, levo pa Neretva

izliv Bune v Neretvo

V okolici Nevesinja si ogledava jezero Alagovac. Samo jezero je čudovito, tudi obala, le dostop ni ravno primeren za avtodome, tako da sva bila prisiljena k nadaljevanju poti do kampa Sutjeska v Tjentištu.

jezero Alagovac

Kamp je bil slab, je pa res, da je edini v tej okolici, ki je dostopen z avtodomom. Tudi kosilo v njihovi restavraciji je bilo izredno slabo. Tako slabih čevapov še nisem jedel v Bosni. Cena kampa 20€/dan.

9. dan sobota 22.7.2023

S kolesi se odpraviva do Prijevora. V 19 kilometrih vzpona se po izredno slabi cesti dvigneva na 1660m. Tam je štartna točka za planince, ki imajo cilj Maglić, najvišji vrh v BiH 2386m. Cesta je v tako slabem stanju, da odsvetujejo uporabo avtomobilov, saj ga lahko uničiš. Zato v dolini lahko najameš kakšnega starega golfa ali kaj podobnega, katerega ni preveč škoda. Vseeno pa nekateri silijo z avti prav do Prijevora.

pogled po pragozdu Sutjeske

počitek malo pod vrhom

Na cilju! Prijevor! 1660m! BRAVO MIDVA! Za nama pa Maglić

Precej izmučena naju je čakalo še 19 kilometrov spusta po slabem makadamu! Zato pa je toliko bolj pasalo pivo in odlično kosilo v restavraciji Tentorium v Tjentištu! Jasno čevapčiči!

davčno potrjen račun!:-)

10.dan nedelja 23.7.2023

Iz Tjentišta se po ozki in ovinkasti cesti premakneva v Fočo oziroma v kamp Drina. Lep in urejen kamp, s svojo restavracijo in urejenimi sanitarijami. 25€/dan. Kopala pa se v Drini nisva, saj ima voda tudi poleti le 12-14 stopinj.

V restavraciji imaš na voljo dve opciji: žar za 12€ ali pa riba za 15€!

V Bosni pa res ne bom jedel ribe!:-)

11. dan ponedeljek 24.7.2023

Dan sva namenila poležavanju in kakšni knjigi!

jutranja kavica ob Drini

kamp Drina

restavracija v kampu Drina

sanitarije v kampu Drina

Proti večeru pa so v kamp začeli prihajati motoristi! Skupaj kakšnih 50 .

Tu je bila njihova prva nočitev v sklopu potovanja po BiH in Črni Gori.

tudi za Prvo pomoč je bilo poskrbljeno

12. dan torek 25.7.2023

Iz Foče oz. kampa Drina se odpeljeva v smeri Višegrada. V Goraždu si privoščiva burek za zajtrk, nato pa naprej. Takoj za Međeđo zavijeva levo, prečkava Drino in se po kakšnih 30 kilometrih pripeljeva v Rudo. Kraj je poznan po tem, da je bila tukaj 21.12.1941 ustanovljena 1. Proletarska udarna brigada. To je bila tudi prva regularna vojaška enota jugoslovanske vojske.

1. Proletarska udarna brigada

Na dan formiranja je brigada štela 1199 borcev v šestih bataljonih :
1. črnogorski bataljon
2. črnogorski bataljon
3. kragujevački bataljon
4. kraljevački bataljon
5. šumadijski bataljon
6. beograjski bataljon
Nacionalna sestava Prve proletarske udarne brigade na dan formiranja je bila:
740 Srbov , 378 Črnogorcev , 26 Slovencev , 19 Hrvatov , 4 Makedonci in 32 pripadnikov ostalih narodnosti. Prvi poveljnik prve proletarske udarne brigade je bil španski borec Koča Popović (narodni heroj), polit komisar Filip Kljajić - Fića (narodni heroj).

Ognjeni krst je brigada doživela 22.in 23. decembra z bojem proti Italijanom in Četnikom v vaseh Gaočića in Mioča. V tej bitki so Partizani zajeli 124 italijanskih vojakov iz alpinske divizije „Pusteria“. Prvi boj brigade se je slavil kot dan Jugoslovanske ljudske armade.

Prva proletarska udarna brigada je na svoji bojni poti prehodila več kot 20000 kilometrov. V njenih bojnih akcijah se je borilo preko 22000 borcev iz vse Jugoslavije. V njenem sestavu se je nekaj časa boril tudi bataljon italijanskih antifašistov Garibaldi!Brigada je za osvoboditev domovine dala preko 7500 padlih , ranjenih in pogrešanih.

81 borcev Prve proletarske udarne brigade je odlikovano z redom narodnega heroja! Brigada je odlikovana z medaljo narodne osvoboditve, medaljo partizanske zvezde, medaljo bratstva in enotnosti, medaljo za hrabrost. Ob petnajsti obletnici bitke na Sutjeski, Junija 1958 je odlikovana z redom narodnega heroja.

vir:https://www.klopotec.net/index.php?id=3655

Od tu sva nadaljevala pot do mejnega prehoda Uvac, kjer sva iz BiH prišla v Srbijo.

reklamni plakat za ruske akumulatorje

Prvo mesto skozi katerega sva peljala je bil Priboj. Leta 1952 je bila tukaj ustanovljena tovarna tovornjakov in avtobusov FAP (Fabrika avtomobila Priboj) in deluje še danes. Malo starejše generacije se bodo še spomnile znamenitih FAP-ov na naših cestah. Kljub temu pa sem v Priboju videl le enega FAPa v voznem stanju.

znameniti FAP

Postanek sva naredila v Etno selu Vraneša. Od tukaj je le kakšnih 20 minut hoje do vidikovca nad Radoinskim jezerom. To je tretje umetno jezero na reki Uvac. (Druga dva sta Zlatarsko in Sjeničko jezero). V okolici tega jezera so znana gnezdišča Beloglavega jastreba.

Etno selo Vraneša

meandri na Radoinskem jezeru

Seveda je v tej vročini najbolj pasalo hladno pivo, nato pa še odlično kosilo.

Od tu pa ni bilo več daleč do Ojkovice in "kampa" Filipov breg. To ni pravi kamp, pač pa travnato pobočje z prekrasnim pogledom na Zlatarsko jezero. Lastnik je tukaj v bregu izkopal oz. izravnal 18 "parcel" za šotore, poleg tega pa lahko na parkirišču zgoraj parkirajo še 3-4 avtodomi. V kontejnerju spodaj so urejene sanitarije, elektrike in pa interneta pa ni. In ga tudi nisva pogrešala.

Filipov breg sva obiskala že lani , skupaj s prijateljem Lumpijem (Franci L.) . Zelo smo bili zadovoljni s samo lokacijo, pa tudi 30. obletnico firme smo lani praznovali tukaj . Zato smo se dogovorili, da se letos spet najdemo tukaj in nekaj naslednjih dni dopusta preživimo skupaj.

Zlatarsko jezero pod nami

najina raketa:-)

pogled na Zlatarsko jezero in urejene parcele za šotore na Filipovem bregu

trenutki čistega uživanja

Zaradi težav z avtodomom je Lumpi prispel šele okoli 23. ure, kar pa nas ni oviralo, da se ne bi lotili "tekoče" problematike. Nekaj je pa treba tudi popiti, da človek ni dehidriran!:-)

13. dan sreda 26.7.2023

Dan smo namenili počitku, saj se je Lumpi prejšnji dan res navozil. Pa še avtodom mu je malo nagajal. Popoldne smo se odpravili še malo po okolici, se do sitega najedli malin v bližnjih nasadih, nato pa debatirali pozno v noč.

parkirišče na Filipovem bregu

14. dan četrtek 27.7.2023

S Filipovega brega se odpeljemo naprej v Novo Varoš. Ustavimo se na kavici, si kupimo SIM kartice za dostop do interneta (15Gb za le slabih 6€) in že se z manjšim postankom na planini Zlatar odpeljemo proti Sjenici.

gasilci v Novi Varoši še vedno uporabljajo stare FAP-e

V Sjenici zavijemo levo in po približno 10 kilometrih se pripeljemo do restavracije "Kod Elka", kjer nameravamo tudi prespati. Končno so od tu od glavne ceste Sjenica-Ivanjica položili asfalt, saj je ob najinih prejšnjih dveh obiskih tukaj avtodom na makadamu kar precej trpel.

Tukaj se spet srečava Almirjem Đekovićem , katerega ga vsi kličejo "Šiljo". Zelo nas je bil vesel in takoj smo tudi nazdravili na naše zdravje in na ponovno snidenje.

restavracija "Kod Elka"

Od tu smo se s kolesi odpeljali proti vidikovcu "Molitva" nad meandri reke Uvac. Ker je peš hoje ob Uvcu do tam le kakšno uro sem mislil, da bomo s kolesi prispeli zelo hitro. Pa ni bilo tako, saj ima cesta do tam hudo strme in dolge klance. Lumpi je zaradi težav s kolenom kmalu obrnil, midva z Vanjo pa sva trmasto nadaljevala s kolesi. In se je izplačalo. Saj ne moreš cel dopust samo sedeti za volanom.

Naju je pa Lumpi potem dohitel kar z avtodomom.

Beloglavi jastreb nad Uvcem

meandri reke Uvac

na vidikovcu "Molitva"

Ob vrnitvi si privoščimo pozno kosilo, nato pa uživamo od pogledih na prekrasno okolico. Zvečer nas preseneti še Šiljo, ki nam prinese specialiteto - pečeno ovčjo glavo.

kosilo "Kod Elka"

ker sem bil jaz odrasla oseba (kot veleva napis na tabli) sta se Vanja in Lumpi lahko še malo gugala na gugalnici:-))

večerni razgled po okolici

Šiljeva specialiteta - pečena ovčja glava

15. dan petek 28.7.2023

Zjutraj se zbudimo v čudovito, a hladno jutro. Kljub temu , da je avgust je termometer pokazal le 7 stopinj. A se je hitro ogrelo.

jutranji razgled iz avtodoma

Za današnji dan smo si najeli lokalnega vodiča, ki nas je z osebnim avtom odpeljal po okolici Sjenice, tako imenovani "Pešterska visoravan" oziroma "Pešterska planota". To je ogromno področje južno in jugo-vzhodno od Sjenice in leži na višini okoli 1500m (več o tem: https://westserbia.org/prirodne-atrakcije/sjenica/pesterska-visoravan/)

Pešterska planota

V Karajokića bunari si v stari lokalni gostilni "Kod dva jarana" privoščimo hladno pivo, nato pa se odpeljemo na kosilo skoraj do Tutina v Etno selo Raduške staze. Pa se je izplačalo, saj je bila teletina izpod saća fenomenalna!

Kod dva jarana

Etno selo Raduške staze

megalomanske zapuščene zgradbe ob cestah so precej običajna stvar.
"Da se vidi koliko je čovek zaradio u inostranstvu"

je treba stvari temeljito premisliti:-)

precej pogosti pojavi na lokalnih cestah na Balkanu

Naš vodič nas je z avtom zapeljal še do vidikovca oziroma razgledne točke na nasprotni strani "Molitve" , kjer smo bili včeraj s kolesi. In za ta 5-6 urni izlet, na katerem smo naredili skoraj 160 kilometrov smo plačali 80€. Pa še ogromno informacij o Sjenici, Pešterski planoti in Srbiji smo izvedeli.

Res nepozaben izlet.

pajek nam je hotel povedati, da smo že predolgo na enem mestu!

Sledilo pa je še eno presenečenje. Šiljo nam je skupaj s še enim lokalcem, ki ga poznam le kot Linda, zapel znan slovenski napev "Moj očka ima konjička dva". In to sredi Srbije!:-)

Nam je pa Linda zaupal še eno svojo izkušnjo. Ko je delal v Nemčiji je bil "Prvi pomočnik bagerista" Kar bagerist ni zmogel z bagrom, je on popravil z lopato!:-))

temu se pa reče privatna iniciativa:-)

16. dan sobota 29.7.2023

Zjutraj greva z Vanjo še enkrat skoraj do vidikovca Molitva. Tokrat peš in vmes nabereva brinove jagode in precej cvetja za čaj. Privoščimo si še kavo s Šiljom, nato pa se odpeljemo dalje mimo Duge poljane proti planini Golija. Vmes si pri obcestnem vodnjaku še obnovimo zaloge vode in že smo na Goliji, pri motelu Kuč.

malo pivo je dražje od velikega!

Na Lado Nivo pritrjen snežni plug! To pa še nisem videl!

Odločimo se, da se odpeljemo še malo naprej in nato peš na vrh planine Golija, t.i. Jankov kamen

peš pot na Jankov kamen

Za dobro voljo pa še Lumpijev in Vanjin pevski nastop!:-)

končno tudi midva z Vanjo enkrat skupaj na sliki!:-)

Jankov kamen

JEDINO ZEMLJA I ŽENA RAĐAJU!

Ob vračanju z Jankovega kamna pa kar ob cesti najdemo odlično lokacijo za spanje s fenomenalnim pogledom proti Pešterski planoti.

pogled proti Pešterski planoti

družbo nam je delala kobila Milka

pa tudi krave

počitek in užitek

večer na Goliji

17. dan nedelja 30.7.2023

V sončnem dopoldnevu se s planine Golija spustimo v Raško, nato pa se po strmi cesti dvignemo na Kopaonik. Mogoče je komu všeč, nam ni bilo, saj je vse pozidano s hoteli in apartmaji. Parkirišča pa polna avtomobilov. Obiska je tudi v poletnih mesecih ogromno.

na planini Golija so ovce na cesti običajne

Popoldne prispemo v Leskovac. Kot skoraj vsi Slovenci se napotimo k "Etno brvnari Groš". Komaj najdemo parkirišče, saj imajo v hotelu kar 2 poroki, restavracija pa je itak polna.

klasika pri Grošu

Prespimo na njihovem parkirišču, skupaj s še petimi slovenskimi avtodomi. Klasika!:-)

18. dan ponedeljek 31.7.2023

Po avtocesti hitro prispemo do makedonske meje,a za sam prestop smo potrebovali več kot 1 uro. Tu gre pač počasi.

Od mejnega prehoda pa ni več daleč do Skopja. Iz prejšnjega obiska sem vedel, da bomo najlažje parkirali avtodome pri Muzeju sodobne umetnosti. To je skoraj v centru Skopja, prostora pa je dovolj. In tudi za ogled samega mesta ni daleč. Seveda je prva točka ogledov skopska trdnjava, od koder je krasen pogled na samo mesto.

skopska trdnjava in v ozadju hrib Vodno

"Skopski vodovod" si privošči

mošeja Mustafa Paše

Mimo mošeje Mustafa paše se spustimo v stari del Skopja, si ogledamo bazar, nato pa odpravimo v modernejši del Skopja, na drugi strani Vardarja.

stari del Skopja

Spomenik Filipu II. Makedonskemu

Državni arhiv in arheološki muzej Makedonije

spomenik Aleksandru Makedonskemu

Vanja in Lumpi

Privoščimo si še osvežilno pijačo ter kupimo makedonsko SIM kartico za internet. Imeli smo srečo, saj so ravno imeli akcijo, da za ceno ene dobiš dve kartici. Mi Gorenjci si pa nismo dali dvakrat reči!:-)

In že smo na poti proti Tetovu in naprej do Mavrovskega jezera, kjer pa res s težavo najdemo primerno mesto za nočitev. Končno parkiramo pod smučiščem Mavrovo. Kmalu nas obišče še lokalna psica z mladiči. Posoda z mlekom je hitro prazna!

Varovanje je vključeno v ceno!:-)

19.dan torek 1.8.2023

Zjutraj si ogledamo lokalno smučišče, ki res ni ne vem kaj, nato pa vožnja do Ohrida, kjer parkiramo na pza "KJ Divono". Tako imamo zvečer možnost, da se s kolesi odpeljemo v mesto.

smučišče Mavrovo

večerno kolesarjenje do Ohrida

pred mošejo Ali Paše na Ohridu

sladice, čaji in začimbe

naš bazni tabor pri Ohridu

20.dan sreda 2.8.2023

Jutranje plavanje, nato pa premik in ogled Sv. Nauma in tamkajšnjega samostana.

samostan Sv. Naum

Poslovimo se od ohridskega jezera in se z avtodomi povzpnemo na Goličico, ki razmejuje ohridsko in prespansko jezero. Je pa tudi zelo znano vzletišče za jadralne padalce.

pogled z Goličice proti Sv. Naumu in naprej proti Albaniji

naše "rakete"

Ob Prespanskem jezeru se ne ustavimo in nadaljujemo do Bitole. Tja pridemo ravno na najpomembnejši makedonski praznik "Ilinden". Seveda je vse zaprto, le kakšen bife se še najde odprt.

Sahat kula v Bitoli

Bitola

Iz Bitole se odpeljemo naprej v Kruševo, ki je poznano po dveh stvareh. Prva je spomenik ilindenski vstaji , druga pa spominska hiša Toše Proeski. Oba pa se nahajata na hribu Gumenje, eden nasproti drugega.

proti spomeniku ilindenski vstaji

Makedonium - spomenik ilindenski vstaji

spominska hiša Toše Proeski

Parkiramo nedaleč proč ob jezeru Kruševo in tam tudi prenočimo.

večer ob jezeru Kruševo

21.dan četrtek 3.8.2023

Po zajtrku z Vanjo odkolesariva do spomenika Sliva, ki je ena od lokacij, na kateri so se branilci t.i. "Kruševske republike" leta 1903 do zadnjega upirali Turškim osvajalcem.

Nato pa se lotiva še enega vzpona do ogromnega križa ter samostana "Sveto Preobraženje" na bližnjem hribu Vršnik. Sam križ je visok 33 metrov in težak 24 ton, postavljen pa je bil kot spomenik Tošeju Proeskemu, ki je leta 2007 umrl v prometni nesreči. Od tu se ob lepemu vremenu vidi tretjina današnje Makedonije.

pri spomeniku Sliva, v ozadju pa ogromen križ, ki je ponoči tudi osvetljen

pogled proti Kruševu

Ob vračanju pa ob cesti opaziva staro, a registrirano Škodo 110 sportkupe, le da je od njenih športnih dni minilo že precej let.

Pot nadaljujemo skozi "golem grad" Prilep, si ogledamo tamkajšnji bazar in si privoščimo burek in hladno pivo.

ob cestah je obilo tobaka

sušenje tobaka

spomenik branilcem Prilepa

parkiranje kar na glavni cesti:-)

tako te pa policaji ne morejo najti:-)

Saat kula v Prilepu

dostava mesa v mesnico:-)

obilno založena tržnica v Prilepu

Naslednja postaja so bili Kavadarci. Tam je znana vinarija Tikveš, kjer pa so zelo neprijazni. Vino lahko kupiš s kreditno kartico, pokušina pa mora biti plačana z gotovino.

Povsem drugačen vtis pa dobimo v vinariji "Stobi" v Gradskem. Tja se bomo sigurno še kdaj vrnili.

vinarija Tikveš

Za zadnji večer v Makedoniji pa smo si izbrali Etno selo Timčevski v Vojniku blizu Kumanovega.

Etno selo Timčevski

Bogatija:-)

22. dan petek 4.8.2023

Na srbski meji spet čakamo dobro uro, nato pa se skozi Surdulico odpeljemo do Vlasinskega jezera. Lokacija ob jezeru je sicer v redu, zaradi mimo vozečih avtomobilov pa precej prašna. Voda ima 25 stopinj in je odlična za kopanje.

cesta proti Etno selu Timčevski

Vlasinsko jezero

Iz Slovenije smo prejeli slabe novice o hudih poplavah, tudi v naših krajih. Lumpi se zato odloči, da bo skrajšal dopust in se naslednji dan vrnil domov. Tako sva naslednji dan ostala sama.

23. dan sobota 5.8.2023

Avtodom prestaviva malo bližje k jezeru in parkirava poleg avtodoma z registracijo Vranje. Nato pa se s kolesi odpraviva okoli Vlasinskega jezera.

Vlasinsko jezero

Bravo Vanja! V treh letih 6000 kilometrov s kolesom! Čestitam!!

S kolesom okoli Vlasinskega jezera

zasluženo okrepčilo

Zvečer s sosedi Danijelom in Beti Arsenović popijemo kozarček vina in debatiramo o naših popotovanjih. Beti speče palačinke in dan je popoln!

24. dan nedelja 6.8.2023

Spala sva bolj slabo , saj so se celo noč oglašale vrane. Zato pa naju spet pričaka sončen dan in ob 9.00 zjutraj ima zrak že 20 stopinj

Danijel in Beti naju povabita, da skupaj odidemo k njunima prijateljema Miki in Sonji Škrbić, ki imata v bližini počitniško hišo. Prav tako so se spoznali na enem od potovanj v Grčiji.

Pravzaprav je Mika kar sam prišel po nas z avtomobilom, saj bi bilo peš predaleč. Mika in Sonja iz Zemuna sta v bližini čudovito obnovila Sonjino rojstno hišo. Hiša je obnovljena v tradicionalnem slogu, med samo obnovo pa so na steni za razglednicami našli tudi originalne načrte hiše. Prava Vlasinska hiša!

Mika, Sonja, Beti, Vanja in Danijel

originalni načrti hiše

V okolici hiše se nahaja tudi izvir vode, ki so jo za pitje in kuhanje uporabljali že prvotni prebivalci hiše

Po čudovitem popoldnevu se poslovimo od Sonje in Mike in se vrnemo do avtodomov. V bližini sva še nabirala rože za čaj, nato pa dan zaključiva ob pogledu na čudovito jezero.

25. dan ponedeljek 7.8.2023

zapustiva Danijela in Beti ter se premakneva v Pirot. Parkirava poleg manjšega diskonta, v katerem potem kupiva Laško pivo po 82.99dinarjev, kar znese 0,71€. Bistveno ceneje kot v Sloveniji, pa še pripeljati ga je treba v Srbijo.

82.99 RSD = 0,71€

Odpraviva se na ogled Pirota, predvsem trdnjave Kale oz. kot jo imenujejo Momčilov grad.

je še poletje, ampak zima bo hitro tu!

V Pirotu presenečena opaziva policijski avto z nemškimi oznakami. Ko sva ga istega naslednji dan opazila še enkrat nama je bilo jasno, da je to nekakšna pomoč pri nadzoru nezakonitih migracij oz. preprečevanju vstopa beguncev v Srbijo in potem naprej proti Evropi.

trdnjava Kale oz. Momčilov grad

Momčilov grad

več o "Momčilovem gradu" : https://www.topirot.com/posts/momcilov_grad

skozi Pirot teče reka Nišava

Iz vročega Pirota hitro pobegneva proti nacionalnemu parku Stara planina, kjer so temperature precej bolj primerne. Naju pa v Dojkincih preseneti tudi krajša ploha. Ravno dovolj dolga, da si privoščiva kosilo in kozarec vina, ki sva ga prejšnji dan dobila od Danijela.

Dojkinci

Po kosili greva peš do slapu Tupavica, ki je biser vzhodne Srbije. Sredi poletja vode ni ravno obilo, vseeno pa je slap čudovit.

26.dan torek 8.8.2023

Na hitro si ogledava vas Dojkinci. V vasi živi le okoli 260 odraslih prebivalcev, povprečna starost pa je več kot 60 let. Vse to se tudi pozna na hišah, ki so potrebne kakšne obnove, precej pa jih tudi propada. Sem ter tja pa je kakšna tudi že delno obnovljena.

Precej ozka in uničena cesta naju odpelje naprej do vasi Slavinja.

tudi cesta je potrebna obnove

Parkirava na začetku vasi in od tu je dobre četrt ure hoje do še enega bisera Stare planine. To je Slavinjsko grlo ali Rosomački lonci. Res čudovito!

Slavinjsko grlo

Dobrodošli...Stara planina

Nadaljujeva pot proti Dimitrovgradu in nato proti kanjonu reke Jerme. Ta se nahaja le nekaj kilometrov proč in je eden od malo poznanih biserov Srbije. Do leta 1927 je bi praktično nedostopen, nato pa so za potrebe rudnika premoga "Rakita" zgradili ozko cesto za prevoz delavcev. V 60-ih letih so rudnik zaprli, cesto pa s časom asfaltirali. Po asfaltu sodeč edinkrat do sedaj.

teliček v avtu!

Kanjon reke Jerme

V kanjonu se nahaja tudi samostan Poganovo, ki je posvečen Sv. Jovanu Bogoslovu. Zgrajen je bil leta 1395, poslikan pa kasneje šele leta 1499. Njegove freske spadajo med najpomembnejše iz tega časa na Balkanu. Najbolj poznana je bila "Dvojna ikona" , ki se smatra za najlepšo ikono 15. stoletja in je bila v tem samostanu do I. svetovne vojne. Takrat jo je odnesla bolgarska vojska skupaj s celim ikonostasom in se danes nahaja v Muzeju ikon v Sofiji.

Kanjon reke Jerme

Pot nadaljujeva spet mimo Pirota po ozki in zelo zaraščeni cesti do Zavojinskega jezera.

To je nastalo leta 1963 , ko je ob potresu del planine zgrmel v dolino in zaprl reko Visočico. Kasneje so tu zgradili jez in sedaj spada jezero med umetna akumulacijska jezera. Dolgo je 17 km, široko do 300m ter globoko okoli 70m.

Ob Zavojinskem jezeru naj bi bil nekakšen kamp. Ker pa je praktično opuščen in za avtodom nedostopen sva prenočila kar ob cesti. Ob povratku domov sem kasneje na netu našel posnetke medvedov prav na tem delu kjer sva spala.

27.dan sreda 9.8.2023

Spet se morava vrniti do Pirota, od tam do Kalne, nato pa se dvigneva na Staro planino. Tu je smučišče Stara planina, malo višje pa še planinski dom Babin zub. Parkirava pri smučišču in z veliko vnemo nabereva kar precej zelič za čaje. Ker pa ne moreva na dopustu le sedeti, sva se povzpela še na bližnji Babin zub 1758m, na katerem so tudi smučišča.

vrh Babin zub, v ozadju pa je najvišji vrh Stare planine Midžor 2169m

pogled s Stare planine

Babin zub 1758m

povsod po Srbiji je v uporabi precej bivših vojaških vozil

konji na paši

Vanja levo, desno pa Midžor 2169m

Stara planina

Odločiva se, da se bova naslednji dan povzpela na Midžor in zato parkirava pri planinskem domu, kjer tudi prespiva. Do vrha Midžorja je približno 8km hoje, oziroma 2.5 ure v eno stran.

pri planinskem domu Babin zub

28. dan četrtek 10.8.2023

Ponoči začne deževati in hitro nama je bilo jasno, da z vzponom na Midžor ne bo nič. Zato se dopoldan spustiva v dolino, nato pa preko Knjaževca do Sokobanje. Zvečer še sproščujoč sprehod po mestnem parku in še en lep dan je za nama..

odlično kosilo v Sokobanji

takih znakov pa pri nas ne vidiš več:-)

Sokobanja

29. dan petek 11.8.2023

Za zajtrk si kar v parku privoščiva odličen burek (pekara Bajs). Nato pa premik mimo planine Rtanj do Boljevca in slapu Prskalo. Žal je bila cesta zaradi obnove zaprta, zato odpeljeva proti Boru.

Rtanj 1565m

Mesto Bor ima približno 40000 prebivalcev, poznano pa je predvsem po odprtem kopu bakra.

ogromni kupi jalovine v Boru

odprti kop bakra v Boru

mesto Bor je še povsem socialističnega izgleda

rudniške relikvije ob vstopu v mesto Bor

Zapeljeva se okoli mesta Bor in si ogledava rudnik z vrha, nato pa parkirava ob bližnjem Borskem jezeru. Dan zapolniva z uživanjem na obali jezera ter večernim sprehodom po okolici.

Borsko jezero

30.dan 12.8.2023 sobota

Lep dan začneva s kolesarjenjem do bližnjega smučišča Crni vrh na 1031metrih nadmorske višine. Po slabem asfaltu in precej strmi cesti se dvigneva za kakšnih 700m.

"50 odtenkov sive" :-)

Preostali dan preživiva na obali Borskega jezera. Zvečer naju obiščeta lokalca Mira in Oliver, ter njun 14 let star aljaški malamut Momčilo. Povabita naju še na rakijo v njun vikend, potem pa opazujeva "meteoritski dež". Uspela sva videti celo tri utrinke!:-(

31. dan nedelja 13.8.2023

Najin dopust se je počasi končeval, zato sva se usmerila proti domu. Po poti sva se ustavila še v Žagubici, si ogledala tamkajšnji izvir reke Mlave, nato pa po zelo ovinkasti cesti mimo Svilajnca do Topole.

izvir reke Mlave v Žagubici

ruski ZIL 157 - staro , ampak še vedno v uporabi

V Topoli parkirava pri Turističnem centru, nato pa peš na ogled Karađorđevega konaka in mavzoleja Oplenac. Le ta je mavzolej srbske in jugoslovanske kraljeve hiše in stoji na vrhu hriba Oplenac. Oboje sva si gledala že v enem od prejšnjih potovanj, a sta vredna ponovnega obiska.