Bosna, Srbija in Makedonija 2023

1. dan  petek 14.7.2023

Čeprav sva komaj dočakala dopust, si nisva mogla upreti jutranjemu gobarjenju. V teh dneh je bilo gob res na pretek. No, vsaj tam kjer običajno midva gobariva. Seveda pa naj mikrolokacija ostane skrivnost kot pri vseh gobarjih. Tako sva se od doma odpeljala sredi dopoldneva in cesta naju je vodila mimo Žužemberka čez Gorjance do Vinice. Na poti sem zgrešil bencinsko črpalko in v Vinico sva se pripeljala skoraj na hlape.  Parkirava v kamp Bernetič. Ljudi je bilo malo, voda topla, cena pa povsem primernih 20€/dan.

2.dan sobota 15.7.2023

Zjutraj se s kolesi odpraviva do dolgoletnih prijateljev Marinke in Matija v Podzemelj, vrneva pa se preko Adlešičev in Bojancev nazaj v kamp. Popoldne pa si privoščiva počitek in občasno namakanje v topli Kolpi.

3.dan nedelje 16.7.2023

Jutranje kopanje nama prežene zaspanost in po zajtrku se odpeljeva proti Hrvaški. Na avtocesti je kar precej prometa in za tunelom Mala Kapela naletiva na zastoj.  Na srečo ni trajalo dolgo in že potujeva naprej. Končno se peljeva do značilnega osamelega hriba Zir, ki sva ga imela v planu kot prvo postajo.

Ker pa je bila temperatura že čez 30 stopinj sva ta vzpon pustila za enega od naslednjih potovanj. 

osamelec Zir na poti proti jugu

Na izvozu Sveti Rok zapustiva avtocesto in se mimo Gračca zapeljeva do Cerovačke špilje. Cena ogleda je 15€/osebo. Kljub temu, da je zunaj precejšna vročina je v jami le kakšnih 6 stopinj. 

Ta speleološki čudež narave sestavljata 2 jami. Do spodnje je kakšne 10 minut hoje, naslednjih 10 minut pa je potrebno še do vhoda v zgornjo jamo. Res nista velikosti Postojnske jame, sta pa vseeno vredni ogleda.

informacije o spodnji jami

informacije o zgornji jami

vhod v zgornjo jamo

Naslednja zanimiva točka na najini poti naj bi bil slap Krčić v okolici Knina, ki pa sva ga zaradi preozke ceste za avtodom (peš pa se nama v vročini ni dalo) spustila. Zato pa sva se namenila k izviru Cetine. Res sva bila tam že dvakrat, pa sva (sem) vseeno zgrešil lokalno cesto in sem se pri vasi Civljane pri obračanju skoraj zagozdil. Z veliko težavo sva se brez pomoči rešila iz neprijetne situacije. Končno prideva do izvira Cetine, kjer naju preseneti prometni znak za prepoved kampiranja ter veliko število turistov.

izvir Cetine

pravoslavna " Crkva Svetog spasa" pri izviru Cetine

Po ogledu izvira se premakneva v bližnji kamp Peruča ob Peručkem jezeru. Recepcije ta kamp nima, pač pa je postavljen kiosk, v katerem dobiš navodila ter papirje za samoprijavo. Izpolniš formular, ga daš v ovojnico, priložiš denar in vse skupaj vržeš v nabiralnik. 30€/dan. Tako! Prijava je opravljena.:-) 

v kampu Peruča

Sam kamp nama je bil zelo všeč, saj je miren, urejen, tudi sanitarije so zelo dobre. Odločiva se, da tu ostaneva še en dan.

4.dan ponedeljek 17.7.2023

Zjutraj se z Vanjo odpraviva na kolesarjenje. Kljub vročini in slabem makadamu narediva kakšnih 15 kilometrov, nato pa kopanje in počitek. Slabe volje ugotovim, da je SUP na strehi prazen, jaz pa sem pumpo pustil doma. Nič ne bo torej s SUPanjem na Peručkem jezeru.

pogled po dolžini Peručkega jezera

5. dan torek 18.7.2023

Od sosedov Nizozemcev si sposodim električno (12V) pumpo za SUP in že sem na jezeru. Odsupam skoraj 10 kilometrov, nato pa še kopanje in odpeljeva se naprej. Mimo Obrovca Sinjskega, čez mejni prehod Bili Brig in že sva v Bosni. V Livnem se založiva s sadjem in hladnim pivom, nato pa mimo Šuice proti Ramskemu jezeru. Pred Šuico si še pogledava Rimski most, vendar kar s ceste od daleč. Ker imava še preveč svež spomin na težave pred izvirom Cetine ne silim z glavne ceste na polje, kjer se nahaja Rimski most.

Ob Ramskem jezeru pa sva bila kar malo šokirana. Lani sva se ustavila na isti lokaciji in lastnik naju je spraševal kaj potrebujemo avtodomarji in ostali popotniki, saj bi rad postavil kamp. Seveda sva mu pomagala z nekaj nasveti, danes pa je tu že stal kamp Bošnjak. In to skoraj polno zaseden. Kapaciteta je kakšnih 10 do 15 avtodomov. Na srečo naju je lastnik prepoznal in hitro smo našli prostor za avtodom. Žal v drugi vrsti, pa vendarle. Voda pa ima 27 stopinj. Kar malo preveč.

Števec je pokazal prvih 100000 kilometrov! Upava, da jih bo še veliko! In varnih!

pogled na polno Ramsko jezero

večerni pogled na jezero

Zvečer se pri nama oglasi še lastnik kampa in malce podebatiramo o tem in onem. Potem pa debata nanese še na vreme, saj se v daljavi začenja bliskati. Zagotovi nama, da se nam ni treba bati , saj bo deževna fronta šla mimo. Čez kakšno uro pa je vse nas prišel opozoriti, da naj pospravimo vse, pritrdimo baldahine ...saj , da se bliža neurje. Res je bilo ponoči hudo neurje z močnim vetrom, dežja pa ni bilo veliko. 

6. dan sreda 19.7.2023

Zbudiva se v sončno jutro. Veter se je polegel, je pa odkril nekaj streh po okolici. Dobra novica za naju je bila, da je sosed pred nama odšel in prestavila sva se v prvo vrsto, tik ob vodi. TOP pogled na jezero. 

Spet si sposodim pumpo, nato pa odsupam kakšnih 10 kilometrov po jezeru.

lokacija tik ob vodi! TOP!

Popoldne nas lastnik  kampa povabi na izlet s pontonom po jezeru. Spotoma še poberemo motor z enega od čolnov, ki jih je nočno neurje potopilo.

ponton za plovbo po jezeru

na srečo je čoln vrglo na obalo, da so lahko rešili vsaj motor

Ponoči je bilo spet neurje, le za spoznanje šibkejše.

7. dan četrtek 20.7.2023

Končno se usedeva na kolesa, ki jih voziva s seboj. Vanja z električnim, jaz pa še kar z navadnim gorskim kolesom odkolesariva okoli Ramskega jezera. Približno 40 kilometrov in okoli 800m višinske metrov.

pogled na sotesko pod jezom

če kolesariš ti pripada tudi pijača!

najpopularnejše vozijo na področju bivše Juge! VW GOLF dvojka! Ko nov!:-)

temu se pa reče lepo zložena drva!

posledice divjanja vetra

8. dan petek 21.7.2023

Po izredno ovinkasti cesti se spustiva do Jablanice in naprej v smeri Mostarja. Ogled kanjona Mostarska Bijela si prihraniva za kdaj drugič, midva pa se mimo Mostarja zapeljeva do Bune, kjer si ogledava sotočje Bune in Neretve. Buna priteče v Neretvo na višjem nivoju, zato se izliva v Neretvo v nekakšnih slapovih. Prekrasno!

Desno Buna, levo pa Neretva

izliv Bune v Neretvo

V okolici Nevesinja si ogledava jezero Alagovac. Samo jezero je čudovito, tudi obala, le dostop ni ravno primeren za avtodome, tako da sva bila prisiljena k nadaljevanju poti do kampa Sutjeska v Tjentištu.

jezero Alagovac

Kamp je bil slab, je pa res, da je edini v tej okolici, ki je dostopen z avtodomom. Tudi kosilo v njihovi restavraciji je bilo izredno slabo. Tako slabih čevapov še nisem jedel v Bosni. Cena kampa 20€/dan.

9. dan sobota 22.7.2023

S kolesi se odpraviva do Prijevora.  V 19 kilometrih vzpona se po izredno slabi cesti dvigneva na 1660m. Tam je štartna točka za planince, ki imajo cilj Maglić, najvišji vrh v BiH 2386m. Cesta je v tako slabem stanju, da odsvetujejo uporabo avtomobilov, saj ga lahko uničiš. Zato v dolini lahko najameš kakšnega starega golfa ali kaj podobnega, katerega ni preveč škoda. Vseeno pa nekateri silijo z avti prav do Prijevora.

pogled po pragozdu Sutjeske

počitek malo pod vrhom

Na cilju! Prijevor! 1660m! BRAVO MIDVA! Za nama pa Maglić

Precej izmučena naju je čakalo še 19 kilometrov spusta po slabem makadamu! Zato pa je toliko bolj pasalo pivo in odlično kosilo v restavraciji Tentorium v Tjentištu! Jasno čevapčiči!

davčno potrjen račun!:-)

10.dan nedelja 23.7.2023

Iz Tjentišta se po ozki in ovinkasti cesti premakneva v Fočo oziroma v kamp Drina. Lep in urejen kamp, s svojo restavracijo in urejenimi sanitarijami. 25€/dan. Kopala pa se v Drini nisva, saj ima voda tudi poleti le 12-14 stopinj.

V restavraciji imaš na voljo dve opciji: žar za 12€ ali pa riba za 15€! 

V Bosni pa res ne bom jedel ribe!:-)

11. dan ponedeljek 24.7.2023

Dan sva namenila poležavanju  in kakšni knjigi!

jutranja kavica ob Drini

kamp Drina

restavracija v kampu Drina

sanitarije v kampu Drina

Proti večeru pa so v kamp začeli prihajati motoristi! Skupaj kakšnih 50 . 

Tu je bila njihova prva nočitev v sklopu potovanja po BiH in Črni Gori.  

tudi za Prvo pomoč je bilo poskrbljeno

12. dan torek 25.7.2023

Iz Foče oz. kampa Drina se odpeljeva v smeri Višegrada. V Goraždu si privoščiva burek za zajtrk, nato pa naprej. Takoj za Međeđo zavijeva levo, prečkava Drino in se po kakšnih 30 kilometrih pripeljeva v Rudo. Kraj je poznan po tem, da je bila tukaj 21.12.1941 ustanovljena 1. Proletarska udarna brigada. To je bila tudi prva regularna vojaška enota jugoslovanske vojske.