četrtek, 25. julij 2019

Portugalska 2019 - 2.del:

Italija, Francija, Španija, Portugalska, Gibraltar in Andora!

2.del: Santiago de Compostela - Olhao

8. dan - 25.7.2019

Ponoči je padlo par kapelj dežja, jutro pa je bilo oblačno. Odpraviva se proti zadnji točki pred vstopom na Portugalsko. To je Baiona, kjer je v zalivu razstavljena replika karavele , s katero je Krištof Kolumb odplul proti Ameriki. Drugi dve sta bili Nina in Santa Maria

Pinta je bila karavela, ki je imela tri jambore in bila težka približno 60 ton. Iz česar lahko sklepamo, da je bila dolga približno 21 m in široka približno 7 m. Ugrez je znašal okoli 1,7 m in izpodriv 125 ton. Posadka je štela 26 mož, kapitan pa je bil Martín Alonso Pinzón.






Ob vrnitvi so iz Amerike prinesli poleg bombaža tudi  tobak, sladek krompir in koruzo.


Položaj krmarja ni bil ravno udoben




ko vidiš kako malo prostora je bilo na teh barkah si še bolj začuden zagnanosti raziskovalcev


Odpeljeva se naprej proti Portugalski in že se pojavijo težave, ki sem se jih bal, namreč težave z avtodomom. V Albaniji nama je crknila sklopka pa sva nekako rešila zadeve. Tu pa mi ne gre v četrto prestavo. Bomo pa vozili s tretjo in peto. Drugače ne gre.

Prvi postanek sva naredila v Bragi. Braga je večini bolj poznana kot nogometni nasprotnik NK Maribora v "Ligi Evropa" v sezoni 2011/12. Spomini niso najlepši, saj so mariborčani izgubili v gosteh kar s 5:1


Obiskala sva svetišče Bom Jesus do Monte v Tenoesu izven mesta Braga , na severu Portugalske. Ime pomeni Dobri Jezus z gore .

Svetišče je opazen primer romarskega mesta z monumentalnim, baročnim stopniščem, ki se povzpne 116 metrov (381 čevljev). Je pomembna turistična atrakcija Brage in je zapisano kot Unescova  svetovna dediščina .
Zgodovina:
Številni vrhovi na Portugalskem in drugih delih Evrope so bili od antike prizorišča religiozne pobožnosti in prav tako hrib Bom Jesus. Vendar je prva navedba kapele nad hribom iz leta 1373. Ta kapela - posvečena Svetemu križu - je bila obnovljena v 15. in 16. stoletju. Leta 1629 je bila zgrajena romarska cerkev, posvečena Bomu Jezusu (dobri Jezus), s šestimi kapelicami, posvečenimi   Kristusovim mukam .
Sedanje svetišče se je začelo graditi leta 1722 pod pokroviteljstvom braškega nadškofa Rodriga de Moura Tellesa. Njegov grb se vidi nad prehodom, na začetku stopnišča. Pod njegovim vodstvom je bila dokončana prva stopničasta vrsta s kapelicami, posvečenimi Via Crucis . Vsaka kapela je okrašena s skulpturami terra cotta, ki prikazujejo Kristusove muke. Sponzoriral je tudi naslednji segment stopnišč, ki ima cikcak obliko in je namenjen Petim čutom . Vsak čut (vid, vonj, sluh, dotik, okus) predstavlja drugačen vodnjakNa koncu tega stopnišča je arhitekt Manuel Pinto Vilalobos  okoli leta 1725 zgradil baročno cerkev.
Dela na prvih kapelah, stopniščih in cerkvi so potekala skozi 18. stoletje. Na območju za cerkvijo  so bile v 1760. letih zgrajene tri osmerokotne kapele s kipi, ki prikazujejo epizode, ki nastanejo po križanju , kot je Jezusovo srečanje z Marijo Magdaleno . Zunanjost čudovitih kapelic pripisujejo priznanemu braškemu arhitektu Andréju Soaresu . Okoli teh kapelic so štiri baročne fontane s kipi evangelijev , ki izvirajo iz 1760-ih.
Okrog leta 1781 se je nadškof Gaspar de Bragança odločil, da bo svetišče dokončal tako, da je dodal še tretji segment stopnišč in novo cerkev. Tudi tretje stopnišče sledi cikcak vzorcu in je posvečeno trem teološkim vrlinam : vera, upanje in milost, vsaka s svojim vodnjakom. Stara cerkev je bila porušena, zgrajena pa je bila nova po neoklasični zasnovi arhitekta Carlosa Amaranteja . Tej novi cerkvi, ki se je začela graditi leta 1784, je bila v začetku 19. stoletja urejena njena notranjost, posvečena pa je bila leta 1834. Glavni oltarni del je posvečen Križanju.V 19. stoletju so območje okoli cerkve in stopnišča razlastili in spremenili v park. Leta 1882 je bila, da bi olajšali dostop do svetišča,  zgrajena  vzpenjača Bom Jesus, ki je mesto Braga povezovala s hribom. To je bila prva vzpenjača, ki so jo zgradili na Iberskem polotoku in je še vedno v uporabi. 
Pomen:
Zasnova svetišča Bom Jesus, s svojo baročno naravo, ki jo poudarja cikcak oblika stopnišč, je vplivala na številna druga področja na Portugalskem (kot Lamego ) in kolonialno Brazilijo  (svetišče Congonhas) . Ko so se romarji povzpeli po stopnicah, (po tradiciji so jih  spodbujali, naj na kolenih), so naleteli na teološki program, ki je s čustvi duha napolnil čute materialnega sveta hkrati s doživljanjem prizorov o Kristusu . Vrhunec truda je bil božji tempelj, cerkev na vrhu hriba. Prisotnost več vodnjakov ob stopniščih daje idejo o čiščenju vernikov.
Nova cerkev (zgrajena 1784–1834) Carlos Amarante je bila ena prvih neoklasičnih cerkva na Portugalskem.
To cerkev je papež Frančišek povzdignil v status Manjša bazilika 5. julija 2015.


Parkirala sva na vrhu kjer je urejeno parkirišče. 41.552670, -8.375450 Kljub slabemu vremenu sva si želela ogledati to prečudovito stopnišče in cerkev nad njim. Res se cerkev spodaj ni videla zaradi slabega vremena. Po drugi strani pa na stopnišču ni bilo ostalih turistov, ki ti potem kvarijo pogled na mojstrovino.




















privatna kapela v cerkvi Bom Jesus do Monte
V slabem vremenu nadaljujeva pot in kmalu prispeva v Porto. Park4night nama pomaga da najdeva parkirišče 41.14332, -8.63247  Res je makadamsko parkirišče, je pa brezplačno, ob reki Baioni, le kak kilometer in pol proč od mosta Luis I. Vreme se je kmalu umirilo in s kolesi se odpraviva proti centru. Tu jih prikleneva kar za prometni znak, nato pa čez most proti centru.






Škofovska palača




Most Luis I.






most Luis I. - spodaj namenjen avtomobilom, zgoraj pa metroju in pešcem
Skozi edina vrata , ki so se ohranila od 18.-ih v obzidju iz 14 stoletja, vstopiva  v ozke ulice Porta.


edina ohranjena vrata od 18-ih iz 14 stoletja


ulica Fonte Taurina


spomenik Infante Dom Henrique


Infante Dom Henrique iz Portugalske, vojvoda od Viseu (4. marec 1394 - 13. november 1460), bolj znan kot princ Henry Navigator , je bil v prvih letih portugalskega cesarstva osrednja osebnost  v evropskih odkritjih morja in širitvi pomorstva v 15. stoletju. Zaradi svoje upravne usmeritve ga obravnavajo kot glavnega pobudnika tistega, kar bi bilo znano kot Doba odkritja . Henry je bil četrti otrok portugalskega kralja Janeza I , ki je ustanovil Hišo Aviz . 
Henry je bil odgovoren za zgodnji razvoj portugalskega raziskovanja in pomorske trgovine z drugimi celinami s sistematičnim raziskovanjem Zahodne Afrike, otokov Atlantskega oceana in iskanjem novih poti. Očeta je spodbudil k osvojitvi Ceute (1415), arabskega pristanišča na severnoafriški obali Spoznal je priložnosti, ki jih ponujajo saharske trgovske poti, ki so se tam končale, in na splošno je bol očaran nad Afriko. Najbolj ga je zanimala krščanska legenda o Presterju Janezu in širitev portugalske trgovine. Velja za zaščitnika portugalskega raziskovanja .

Po uličicah naj pot pripelje do železniške postaje, ki pa je vsekakor več kot samo to.




železniška postaja Sao Bento


železniška postaja Sao Bento



Železniška postaja Sao Bento : Angleški prevod São Bento je sveti Benedikt.  Postaja se nahaja v zgodovinskem središču Porto, ki je razglašeno za Unescovo svetovno dediščino in kot nacionalni spomenik Portugalske.
Ta zgradba je bila grajena več let, od leta 1904, po načrtih arhitekta Joséja Marquesa da Silve. Velike plošče ploščic azulejo je zasnoval in slikal Jorge Colaço ; dokončana je bili leta 1916 in postaja je bila nato odprta.  Freske predstavljajo trenutke v zgodovini države, večbarvni panoji pa prikazujejo podeželske prizore, ki prikazujejo prebivalce različnih regij.
Že leta 1864 je Guia Histórico do Viajante do Porto e Arredores ( Zgodovinski vodnik za popotnika v Porto in okolico) nakazal željo o gradnji centralne postaje, ki bi se nahajala v palači Quinta do Cirne. 
Leta 1887, José Maria Ferreira in António Júlio Machado, aldermen, sta občinskemu svetu predstavila projekt centralne postaje v Portu, ki ga je izdelal Hippolyte de Bare. Naslednje leto je Emídio Navarro, minister za javna dela, odobril gradnjo železniške proge med Campanhãom in osrednjo postajo, ki bo zgrajena v bližini Praça de D. Pedro . Dokončno je bilo odločeno, da postajo postavijo na mestu benediktinskega samostana v São Bento da Avé Mariji, ki ga je leta 1518 zgradil portugalski kralj Manuel I.  Stavba je bila samostan, dokler ga ni uničil požar leta 1783 in je bil pozneje obnovljen. V slabem stanju je bil do leta 1892, ko je umrla zadnja redovnica in bila tisto leto porušen. Do leta 1890 so dela na predoru že potekala in bila dokončana leta 1893.  Prvi vlak je na to lokacijo (preden je bila zgrajena sedanja zgradba) prispel leta 1896.  Toda leta 1897 je prišlo do plazu na odprtje predora na južnem robu postaje.  Pripravljalna dela na načrtovani postaji ob kotom Praça Almeida Garrett in Rua da Madeira se je začela leta 1900. Temelj je bil postavljen kralj D. Carlos I . 
Projekt  gradnje je bil zaupan  arhitektu Joséju Marquesu da Silvi , na katerega oblikovanje je vplivala francoska arhitektura Beaux-Arts .  Pokazal je risbe prvega koncepta maja 1897 in prejel pogodbo septembra 1899 s polnim plačilom. Koncept je večkrat spremenil , preden se je odločil za končni načrt, obliko U, obrnjeno proti Praça Almeida Garrett (Trg Almeida Garrett). Leta 1901 je upravna komisija za železnico koncept razširila tudi na poštno postajo.
Projekt je bil odobren leta 1903, naslednje leto pa se je začela gradnja dejanske postaje.  Mesto ni bilo zadovoljno z delom v preteklih letih in je leta 1909 Silvo odstranilo iz projekta . Različne zamude (strukture in notranje opreme) so povzročile, da je gradnja trajala kar 13 let. vir: wikipedia


ploščice azulejo

V bližini železniške postaje se nahaja tudi mestna hiša, pred katero je precej velik trg Praca da Liberade. Tu stoji spomenik kralju Pedru IV. 5 ton težek bronast kip na 10 metrov visokem kamnitem podstavku opisuje Pedra (v vojaški uniformi na konju), ki predstavlja ustavno listino v Portu.  Spomenik je bil postavljen oktobra 1866.






Mestna hiša v Portu


zanimiva fasada
Odpraviva se proti katedrali "Se do Porto" iz 12.stoletja in  je eden najstarejših spomenikov v mestu in eden najpomembnejših lokalnih romanskih spomenikov. Žal je bila zaprta, zato sva se morala zadovoljiti samo z ogledom zunanjosti. Tu sva srečala tudi eno slovensko družino, ki pa je za razliko od naju sem prispela z letalom. Prav paše kakšna domača beseda daleč od doma.:-)


katedrala Se do Porto
katedrala Se do Porto



mislim, da tu nekaj manjka:-)


Najino pot nadaljujeva spet preko mosta Luis I. , vendar tokrat po zgornjem delu. Ta je namenjen metroju in pešcem, vendar imajo pešci le kakšen meter prostora. Je pa z mosta fantastičen pogled proti sončnemu zahodu, zato ni čudno, da se tu hočejo slikati prav vsi. Ne glede ali hoče le selfi ali pa slikati vso bližnjo in daljno sorodstvo. Gneča je neizmerna.


pogled z mosta v sončni zahod
S pomočjo vztrajnosti in malo tudi komolcev se prebijeva na nasprotni breg v park Jardim do Morro. Tu se vsak večer zbirajo množice ljudi in opazujejo sončni zahod. In uživajo ob uličnih glasbenikih in umetnikih ter dobri družbi.






Iz parka Jardim do Morro se lahko z gondolo spustite do reke Douro, vendar sva midva ubrala kar peš pot. Take ali drugačne vožnje bova imela še na pretek. Na področju Ribeira de Gaia se odvija nekakšna "Italijanska fešta". Seveda ne manjkajo pizze, italijansko pivo....Midva sva opazovala pri delu starejšega kuharja, ki je pripravljal fuže v hlebcu Parmezana. V rahlo izdolben hlebec sira vlije alkohol in ga prižge. Temperatura nato raztopi zgornjo plast sira, kamor potem strese že prej skuhane fuže, malo premeša in fuži s sirom so pripravljeni.


Fuži v hlebcu Parmezana





Nama italijanska hrana ni ravno dišala, pa tudi utrujena sva že bila kar precej, zato sva se s kolesi raje odpravila do avtodoma. Jutri je še en dan.

Do tukaj: 3137 kilometrov

9.dan - 26.7.2019

Zjutraj se dan išče! No, ker pa je bil dan že ko sva vstala, tega nama ni bilo potrebno storiti. Raje sva se spet s kolesi zapeljala proti centru Porta. Spet poiščeva primeren prometni znak, jih prikleneva in "Hajd v mesto!" Prva stvar, ki sva jo opazila že takoj pri mostu je začetna točka ene od Jakobovih romarskih poti v Santiago de Compostela. Ta ima start prav tu v Portu in je dolga 252 kilometrov. Če pa si izbereš bolj obalno pot pa ta znaša 280 kilometrov.


Začetek Jakobove poti v Portu



Odpraviva se naprej po ozkih ulicah Porta in ob tem opazujeva majhne delavnice z obrtmi, ki so pri nas že skoraj pozabljene npr: krtačarstvo.




majhne obrtne delavnice v ozkih ulicah




tudi kakšen  muzej se najde
Ena večjih znamenitosti Porta pa je cerkev Igreja dos Clerigos. Arhitekturni kompleks, ki se od leta 1910 šteje za nacionalni spomenik, je eno glavnih znamenitosti  ter obvezna lokacija za vse, ki obiščejo mesto Porto.
Cerkev in stolp sta del baročno navdihnjene zgradbe iz 18. stoletja, ki je zaznamovala  konfiguracijo mesta. Nahaja se na neravni ulici, kar je briljantno uporabil Nicolau Nasoni, ki mu je uspelo ustvariti znamenito zgradbo. Cerkev in stolp se drži Hiše bratovščine, ki je od leta 2014, potem ko je postal muzej, odprta za javnost.


Italijanski arhitekt Nicolau Nasoni je leta 1753 na prošnjo Bratovščine klerikalcev predstavil projekt za zvonik, leta 1754 pa bi začeli dela, kar bi postal najlepši stolp, ki dominira nad celotno urbano pokrajino Porto. Julija 1763 je bila postavitev železnega križa na vrhu in podoba svetega Pavla v niši nad vrati končana.Baročne značilnosti, ki ga opredeljujejo, so največji izraz baročnega spektakla, kjer tipični motivi tega sloga dajejo stolpu gibanje in lepoto. Ogled Hiše bratstva (1754-1758), kjer se nahaja muzej, omogoča vrnitev v preteklost ter izkušnjo raziskovanja prostorov, ki so bili nekoč zasebni in so bili namenjeni vsakdanjemu življenju Bratovščine klerikov.Ob sprehodu po Casa do Despacho , cola Sala do , registru in stari ambulanti, lahko opazite, da ima muzej zbirko kulturnih dobrin z veliko umetniško vrednostjoiz obdobja od 13. do 20. stoletja. To se kaže v zbirkah kiparstva, slikarstva, pohištva in zlatarstva. Ta bogastva so glasniki zgodovinske in kulturne dediščine.Ambulanta Bratovščine klerikov, ki je delovala do konca 19. stoletja, posvečena zdravljenju bolnih klerikov, je bila preurejena v razstavni prostor in trenutno gosti zbirko Christus. Ta razstava, zasnovana iz donacije zbirke zasebnega zbiratelja, razkriva strast do zbiranja in pripoveduje zgodbo, dopolnjeno s predmeti, ki so bili nekoč pobožni, dandanes pa veljajo za kulturno zapuščino. 

Nicolau Nasoni je projekt Cerkev klerikalcev odobril na sestanku Bratovščine klerikov decembra 1731. Dela so se začela aprila 1732 z postavitvijo temeljev in tako se je začela gradnjo tistega, kar bi postalo prva cerkev na Portugalskem z načrtom elipse. Poleg tega je galerija, ki obdaja celotno ladjo, zaradi česar je mogoče opazovati cerkev kot celoto, tudi edinstvena značilnost tega templja. Različna obstoječa okna omogočajo vstop svetlobe, kar povečuje sijaj pozlačene rezbarije, prisotne v cerkvi, ustvari čudovit nabor barv z marmorjem.Kupola se ponaša z grbom Bratovščine klerikov, iz umetnega granita in počiva na šestih stebrih. Izstopata dve prižnici in dve rešetki, najstarejša primera rezbarjenja zlata v cerkvi in ​​štirje stranski oltarji: Blagoslovljeni zakrament, Gospa žalostna, sveti Emigdij in sveta Ana. Sedemnajst let pozneje, leta 1749, je bila gradnja cerkve dokončana, vendar so  napeljave in pozneje širitev kapelice delo v cerkvi podaljšali še za nekaj let.V ozadju je prostorna kapela v pravokotni podolgovati obliki , okrašena z marmornatim oltarjem in oltarno podobo. Ta je bila navdihnjena v rokokoju, z oblikovanjem Manuela dos Santosa , v katerem je prestol okronan s podobo patronice  . Ob straneh izstopta dve poslikani leseni skulpturi  sopokroviteljev Bratovščine klerikov, svetega  Petra ad Vincula in svetega Filipa Neri. Glavno kapelo krasijo sedeži in orglje ,katerih gradnja se je začela istočasno, leta 1774. Sedeži bi bili dokončani leta 1777, orgle pa le dve leti pozneje.
















pogled proti oltarju


pogled po cerkvi izza kipa nad oltarjem





Po 225 stopnicah se dvigneš na višino 75 metrov na od koder  je razgled nad mestom popolnoma osupljiv360 ° razgledom  lahko obiskovalci uživajo v edinstvenem trenutku , bodisi podnevi kot ponoči, ko stolp v posebnih časih odpre svoja vrata do 23. ure.




225 stopnic


Ko vsi tile zazvonijo mora biti pa res krasen zvok


Niso orgle ampak nekakšen instrument za igranje na zvonove




Igreja dos Clerigos
Nedaleč proč od te prelepe cerkve se nahaja še ena znamenitost Porta. Namreč Knjigarna Lello. Predvsem je poznana po fenomenalnih zavitih  stopnicah. Da je to res znamenitost pričajo že kolone pred samo knjigarno. Postaviva se v vrsto in čakava, nakar nama prijazna uslužbenka pove, da se vstopnice kupijo v sosednji knjigarni. Tam pa se je čakanje šele dobro začelo. Skoraj pol ure sem potreboval, da sem prišel do vstopnic po 12.50€ na osebo. Medtem se je Vanja že pridrenjala praktično do vhoda, tako, da nisva čakala še enkrat.


knjigarna Lello
Vsekakor pa se je čakanje izplačalo. Stopnice ti dobesedno vzamejo dih. V notranjosti Livraria Lello se združujejo eklektični slog in stil Art Noveau v upodobitvah Joséja Lella in Antónija Lella. Po vsej sobi so doprsni kipi nekaterih najpomembnejših portugalskih pisateljev, kot so Eça de Queirós, Camilo Castelo Branco ali Teófilo Braga.

"Ko ste hodili po sobi, boste videli stopnišče, ki je presenetljivo privlačnost, zaradi svoje navidezne lahkotnosti, ki zakriva drznost svoje zasnove. Človek čuti potrebo po vzponu, vendar se boji, da se bo zaradi teže teže porušil. " (v Catálogo 1930 Livraria Lello).


Iz notranjosti knjigarne je nemogoče zgrešiti veličasten strop. Ta strop utegne zavesti opazovalca, saj se zdi, da je iz izrezljanega lesa, v resnici pa je poslikan omet. To tehnik so uporabljali tudi pri okraskih stopnic.

V prvem nadstropju izstopajo arhitekturne podrobnosti Art Deco na stenah in stebrih, ki se spuščajo v spodnje nadstropje. Na impresivnem vitražu, stekleni konstrukciji dolgi 8 metrov in široki 3,5 metra, je mogoče prebrati izraz "Decus in Labore" (v delu je čast), ki spominja na zlato pravilo te hiše, in velja za vse, ki vanjo vstopajo.

Knjigarna Lello pa je poznana še po eni stvari. V njej naj bo slavna J.K.Rawlings ob branju knjig dobila navdih za še bolj slavnega Harry Potterja.





















Le streljaj od knjigarne Lello pa se nahaja še ena precej zanimiva cerkev. To je Igreja do Carmo, cerkev častitljivega tretjega reda Marije Karmelske , ki se nahaja na stičišču Carlos Alberto trga in Rua do Carmo.
Na fasadi je predstavljena Santa Ana, ki ji je karmeličanski red izpovedoval veliko pobožnost, saj se je po kronikah  pojavila skupini karmeličanov. Je tudi zavetnica te cerkve. V dveh nišah, ki se nahajajo ob vhodu, sta podoba prerokov Elije in Elizeja.   V zgornjem delu fasade so figure štirih evangelistov , ki razkrivajo pomemben dejavnik pri baročno italijanskem "  slogu, ki ga je ustvaril  Nicolau Nasoni . Stransko pročelje Igreja do Carmo je pokrito z veličastno sliko iz ploščic azulejo, ki predstavlja prizore ustanovitve Karmeličanskega reda in gore Karmel .  Kompozicijo je zasnoval Silvestre Silvestri, naslikal Carlos Branco in izdelal v tovarnah Senhor do Além in Torrinha v Vila Nova de Gaia leta 1912 .


Igreja do Carmo


prizor ustanovitve Karmeličanskega reda na gori Karmel
Pred vrnitvijo k avtodomu pa sva si še privoščila okušanje portovca. To se vendar spodobi če si v Portu. 
Portovec izhaja iz doline reke Douro. Obstajata dve vrsti portovca. Rumenorjavi, ki potrebuje več oksidacije in ga starajo v manjših sodih (velikih okoli 600 litrov), ter rubinasti portovec, ki pa potrebuje manj oksidacije. Zato pa ga starajo v velikih sodih. Samo staranje pa lahko traja tudi po več desetletij. 
Prst v vinogradih, kjer pridelujejo portovec je revna in kamnita. Pomembno pa je , da je dovolj padavin, zato, da korenine prodrejo globoko v zemljo. Vinogradov pa dodatno ne namakajo.
Pri pridelavi najprej grozdje pustijo 3 dni da fermentira, nato pa fermentacijo ustavijo z dodajanjem konjaka. V vinu ostane precej sladkorja, zaradi konjaka pa tudi veliko alkohola. Vino portovec je zato zelo aromatično in sladko.


Najin naslednji cilj je bil samostan v mestu Tomar. Parkirala sva v neposredni bližini samostana  39.603960, -8.417700 in to kot na večini parkirišč brezplačno. Je pa vstopnina za ogled samostana v višini 6€ na osebo.



Levo nisem jaz, ampak zaradi kostuma Vanja tega ni opazila:-)


Mesto Tomar  je nastalo znotraj obzidja Convento de Cristo , zgrajenega po ukazu Gualdima de Paisa, četrtega velikega mojstra vitezov templarjev v poznem 12. stoletju.
Tomar je eden od zgodovinskih draguljev Portugalske in  je bil zadnje zgrajeno templjarsko mesto.  Še  posebej pomemben je bil v 15. stoletju, ko je bil središče portugalske prekomorske širitve pod Henryjem Navigatorjem , velikim mojstrom Kristusovega reda , naslednikom templjarjev na Portugalskem.






Convento de Cristo je nekdanji rimskokatoliški samostan v Tomarju. Prvotno je bil trdnjava  templarjev iz 12. stoletja. Ko je bil red razpuščen v 14. stoletju, je bila portugalska veja spremenjena v viteze Kristusovega reda , ki so pozneje podprla portugalska pomorska odkritja iz 15. stoletja. Samostan in grajski kompleks je zgodovinski in kulturni spomenik in je bil leta 1983 uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine .

























Le kakšnih slabih 40 kilometrov od Tomarja pa je najin naslednji cilj. Fatima. Kot močno oblegano svetišče ne preseneča, da so prav tako kot verski objekti lepo urejena tudi parkirišča. Lep asfaltiran PZA s sanitarijami in vod39.63378, -8.67126 je v neposredni bližini katedrale. 



V Fatimi sta dve katedrali.  Najbolj znana je bazilika “Naše gospe rožnega venca” ali  Nossa Senhora do Rosário de Fátima




Kraljica najbolj svetega rožnega venca, prosi za nas






Pred baziliko je ogromen trg na katerem se ob praznikih zbirajo verniki. 









Na drugi strani tega trga pa se nahaja novejša katedrala  Svete Trojice oz. Basílica da Santíssima Trindade, v kateri so tudi  mozaiki slovenskega umetnika patra Ivana Rupnika! Zgrajena je bila leta 1953 in je v modernejšem slogu.


kip papeža Janeza Pavla II v Fatimi
Dan se je prevesil v večer in priča sva bila Sveti maši v korejščini in nato procesijo po trgu.










procesija
Prečudovit dan je bil pri kraju in počitek, ki je sledil, je bil povsem v slogu tega svetega kraja. Miren in sproščujoč.

Do tukaj: 3386 kilometrov

10. dan - 27.7.2019

Kljub rahlemu dežju, ki naju je uspaval ponoči, se polna energije odpraviva naprej. Naslednji cilj je Alcobaca, poznana po Rimskokatoliškem samostanu, ki je bil ustanovljen leta 1153. Parkirava na bližnjem parkirišču 39.54912, -8.97475. Tu pa sva z Vanjo imela "ločen" dopust. Jaz sem si pogledal samostan, ona pa je raje uživala ob pogledu na poroko, ki se je ravno takrat odvijala v cerkvi.









Cerkev in samostan sta bili prvi gotski stavbi na Portugalskem, skupaj s starejšim avgustovskim  samostanom Santa Cruz v Coimbri pa je bil eden najpomembnejših srednjeveških samostanov na Portugalskem. Zaradi svoje umetniške, kulturne in zgodovinske pomembnosti, sta bila vključena v UNESCO je svetovne dediščine seznama leta 1989.






Samostan Alcobaça je bil zgrajen po zgodnjem gotskem slogu in predstavlja prihod tega sloga na Portugalsko. Cerkev in druge glavne stavbe so bile zgrajene od leta 1178 do konca 13. stoletja. Cerkev je bila posvečena leta 1252. Po predpostavkah cistercijanskega reda so bile prvotne samostanske zgradbe zgrajene po vitkih arhitekturnih linijah, brez kakršne koli okrasitve, razen  kipa Device Marije .
Prvi arhitekt (-i) cerkve, najverjetneje francoskega porekla, je sledil zasnovi opatije Clairvaux (zdaj večinoma porušene), ki jo je leta 1115 ustanovil Bernard iz Clairvauxa. Cerkev je stavba latinskega križa z izrazitim transeptom roke in trije hodniki . Stranski hodi ladje so visoki (20 metrov) kot osrednji, kar skupaj z relativno vitkostjo cerkve (17 metrov) in veliko dolžino (106 metrov) daje vtis monumentalnosti.  Alcobaça ostaja po 800 letih največja portugalska cerkev. Navpični poudarki stavbe so značilna gotska značilnost.
Stebri in stene so brez okrasja, kot to zahtevajo cistercijanske cerkve, notranjost pa je zelo svetlo osvetljena z vrstami oken na stenah in rožnatimi okni na glavni fasadi in transeptom. Glavna kapela, kot je Clairvaux, je obdana z galerijo ( ambulantno ) in ima vrsto sevajočih kapelic. Proge so pokrite s preprostimi gotskimi oboki .
V transeptu cerkve so grobnice kralja Pedra I in njegove ljubice Inês de Castro , ki so ga leta 1355 umorili po ukazu Pedrovega očeta, kralja Afonsa IV . Potem ko je postal kralj, je Pedro ukazal, da se posmrtni ostanki svoje ljubljene prenesejo v njen grob v Alcobaçi, po narodni legendi pa so jo okronali za kraljico Portugalske in članom sodišča naložili, naj se poklonijo tako, da so ji poljubili roko .
Ta par kraljevih grobov v Alcobaçi neznanega avtorstva spada med najboljša dela gotske skulpture na Portugalskem. Nagrobniki podpirajo levi, v primeru kralja in pol možje pol zveri, v primeru Ines, obe pa nosita ležeče figure pokojnika, ki jim pomaga skupina angelov. Strani Pedrove grobnice so veličastno okrašeni z reliefi, ki prikazujejo prizore iz življenja svetega Bartolomeja , pa tudi prizore iz Pedrovega in Inesinega življenja. Njena grobnica je okrašena s prizori iz Kristusovega življenja , vključno s križanjem in s poslednjo sodbo .





grobnica kralja Pedra I. 


Samostan Alcobaca


















Zadnji čas je bil že, da se odpraviva tudi na obalo. Priložnost za to je bila kmalu, saj sva se odpeljala v  Nazare. Mestece sicer ni nič posebnega, zelo pa je poznano po ogrooomnih valovih, ki se predvsem v zimskih mesecih tvorijo tik pod svetilnikom. Kljub prometnemu znaku, ki prepoveduje vstop avtodomom v mesto, se hrabro odpraviva tja.  In prav hitro spoznava svojo zmoto. Zadnji trenutek sva še obrnila, preden sva se popolnoma zataknila v mestu. Več sreče kot pameti.  Potem pa ni bilo težko parkirati zunaj mesta in se peš odpraviti do svetilnika.


Ronaldo v vseh mogočih oblikah









Ob najinem obisku valovi niso bili niti približno taki kot jih ustvarja narava ko podivja, sva si pa lahko ogledala nekaj slik, ki nazorno pričajo o velikosti valov.







V prostorih svetilnika je tudi razstava surfaških desk, ki so jih pogumni srfači in srfačice uporabljali za krotenje valov. Pa tudi reševalna oprema je tu, saj vsem ni vedno uspelo.


granitna srfaška deska














terasa svetilnika s pogledom na plažo


področje, kjer se ustvarijo ogromni valovi


bojler je vklopljen
Odpeljeva se dalje in v Obidosu naletiva na srednjeveški festival. Seveda se takih prireditev ne sme izpustiti in že parkirava na bližnjem PZAju39.35637, -9.1568 Cena je 6€ z vodo, elektriko in izpustom. Najini sosedje imajo LJ registrsko tablico, pa so jo tako hitro popihali dalje, da jih nisva mogla niti pozdraviti. Bova zdržala tudi brez njih. Ni pa to nič čudnega. Večkrat sem že dobil občutek, da se Slovenci med seboj nočemo družiti. V družbo drugih pa se brez težav vključimo.


Vsak julijski grad Óbidos gosti tradicionalni „srednjeveški trg“. Dva tedna grad in okoliško mesto poustvarjata duh srednjeveške Evrope.
Transparenti in heraldične zastave so vzpostavili razpoloženje, skupaj s sto zabavljači in nosilci stojnic, oblečeni kot trgovci, žonglerji , jezerji , potujoče minstreje , vojaki in še kaj. Obiskovalci lahko nakupujejo na tradicionalnem sejmu ročnih obrti ali si ogledajo srednjeveške predstave, konjske razstave in  parado v srednjeveških kostumih, ki se vije po ulicah. Tu so tudi prikazi viteških bojev.
Pohana pečenka, srčna juha, zajec, jagnjetina, bakala, prepelice, klobase in drugo meso na žaru so le nekateri od številnih jedi srednjeveškega sloga, ki jih ponuja več deset "gostiln" in stojnic, ki se širijo po vsem trgu. Pitje iz lesenih vrčkov in hrana iz lesenih krožnikov še povečuje zanimivo izkušnjo.




Za obisk srednjeveškega sejma je potrebno odšteti 7€ na osebo, za dodatnih 6€ pa lahko najameš tudi srednjeveški kostum. Žal pa je bilo zaradi obnavljanja zaprto obzidje, s katerega bi se prav lepo videl ves dogodek.
Je pa Obidos v zgodovini poznan tudi po poroki, v kateri se je 10-letni kralj Alfonz poročil z 8-letno kraljico Izabelo. Zgodilo pa se je v 14. stoletju.













Tole spodaj niso knjige kot mogoče zgleda, pač pa v konzerve zapakirane ribe z označeno letnico. Tako lahko kupiš konzervo rib z npr. letnico svojega rojstva. Mislim, pa da so bile ribe vseeno sveže:-) Različne vrste rib pa so pakirane tudi v različne barve konzerv.









nekdanja cerkev je spremenjena v knjigarno
Prebivalci Obidosa radi rečejo: Kdor živi tu, živi dlje!






v srednji vek spadajo tudi duhovi, pa če tudi iz starih rjuh














In grmada ne sme manjkati!
































Še linki do filmov:





Do tukaj: 3494 kilometrov

11. dan - 28.7.2019

Današnji cilj je Sintra. Še prej pa se zapeljeva do Peniche. V časih, ko je bila Portugalska še diktatura, je bil tu zapor za politične zapornike. In po samem izgledu se od takrat ni veliko spremenilo.


tržnica v Peniche


tržnica v Peniche
Ker sva se te dni kar precej vozila z avtodomom, si danes namenoma vzameva čas za sprehod. Od Peniche do svetilnika in nazaj, da si pretegneva noge. Res sva se kar nahodila, pa še veter naju je dodobra prepihal. Z Atlantika namreč neprestano piha precej hladen veter, tako, da v štirih tednih, kolikor je trajal najin dopust le 4-5 dni zvečer nisva potrebovala dolgih rokavov. Po drugi strani pa so bile dnevne temperature prav prijetne. Ne pa, kot sva se bala pred odhodom, da bo julij in avgust peklensko vroč. Prav nasprotno.


















Pred Sintro pa se ustaviva še v Mafri. Ogledava si čudovito nacionalno palačo. Gradnja se je začela leta 1717 pod portugalskim kraljem Janezom V, v celoti pa je bila zaključena leta 1755. Vanja se spet ni mogla odtrgati od poroke, medtem pa sem si jaz ogledal palačo od znotraj. Res je vredna ogleda.


























Portugalci so obsedeni s tlakovci. 
Portugalci so obsedeni s tlakovci. Kocke velikosti kakšnih 6x6 cm običajno v beli in črni barvi polagajo po trgih in ulicah, naravnost ali v vzorcu. Ponekod jih položijo v valovitem vzorcu, da te že samo gledanje spomni na  njihovo bogato pomorsko dediščino.





takole pa zgleda kraljevski WC


kraljeva spalnica






eden od salonov




nekakšna igra , pa ne vem kakšna


lovska soba


lovska soba


Končno prispeva v Sintro, in da ne bi ponovila napake iz Nazera,  prav hitro parkirava na nekakšnem privatnem PZAju. 38.78815, -9.37557  7€ na dan +1€ voda. Ker je tu precej hribovit del pustiva kolesa v avtodomu in se peš odpraviva na ogled . 
Opazila sva precej lokalcev, ki z velikim številom plastičnih balonov hodijo po vodo k vodnjakom. Tudi pri hišah je opaziti priključke za cisterne in očitno tu vode ni v izobilju, ampak jo v hiše vozijo s cisternami.
po vodo k vodnjaku


Prva postaja je palača Monteiro in  je bila nekoč last nekega portugalskega milijonarja. Po drugem lastniku pa se sedaj imenuje Quinta de Regaleira. Vstopnina pa je 8€ na osebo.


Quinta de Regaleira







Najzanimivejša stvar pa se nahaja na vrtu. To sta dva vodnjaka. Eden ni dokončan, drugi pa je in ima devet nadstropij. Navdih za  ta vodnjak pa je bil v Dantejevem peklu z devetimi krogi pekla.
















tudi izhod iz vodnjaka  je nekaj posebnega


Za današnji dan je bilo dovolj, zato sva se vrnila do avtodoma na pozno kosilo in malo počitka.

Do tukaj: 3612 kilometrov

12. dan - 29.7.2019

Spet se odpraviva peš. Tokrat jo mahneva v hrib na ogled palače Peńa. Ta je bila navdih za računalniško igrico " Assassin's creed". Eklektična mešanica kupol, stolpov, stolpičev, teras in obokov ustvarja ubrano celoto, značilno za Iberski polotok. Včasih je bila palača Peńa poletna rezidenca portugalskih kraljev. V njej je videti tudi precej sledi vitezov Templarjev, ki so se v 7. stoletju postavili po robu Mavrom in ponovno vzpostavili krščanstvo.





mitološki Triton

Nad vhodom nas pričaka najbolj mogočen kip mitološke pošasti Triton. Pol človek, pol riba. Nad sabo ima nadzemski svet, pod seboj pa podvodnega. Navdih zanj so najbrž našli v portugalski epski pesmi, ki opisuje pot Vasca da Game v Indijo.





















Od tu naju pot pelje po grajskem parku do bližnjega hriba. Na njem je Mavrski grad, oziroma le še obzidje, ki je od njega ostalo.
Mavrski grad - čarobna stavba srednjega veka je zgrajena na vrhu slikovitega hriba, ki se dviga nad Sintra na Portugalskem. Utrdbo so osvojili kristjani od Mavrov in v letih Reconquista (vrnitev portugalskih dežel) je bil strateško pomemben objekt. Kljub temu, da je danes grad bolj videti kot ruševine, se tukaj ohranjaj neverjetno vzdušje preteklih dob, veličina in moč gradu. Mavrski grad je Unescova svetovna dediščina.
Po legendi Mavri niso pričakovali takšnega pritiska križarjev in v upanju, da se bodo vrnili v deželo, so grad v Sintri predali brez boja in v jami pustili zaklade. Zgodovinarji verjamejo, da je legenda morda resnično zgodovinsko dejstvo, saj je v hribu Sintra precej jam, ki se raztezajo pod celotnim gorskim območjem. Najverjetneje so Mavri uporabili te poti, da so neopaženo odšli iz gradu.












Le kakšnih 15 kilometrov zračne linije od Sintre pa se nahaja najbolj zahodna točka Evrope. To je Cabo da Roca. Seveda take priložnosti nisva smela izpustiti, zato sva se odpravila tja. Parkirišč je dovolj, turistov pa še več. Jasno, največ je spet poševnookih.





Od tu naprej je le še ocean




Od tu pa se odpraviva v portugalsko glavno mesto Lizbono. Parkirava v področju Belem, tako rekoč poleg spomenika odkritjem (Padrão dos Descobrimentos) 38.693170, -9.207890 Brezplačno, ampak brez oskrbe. Lokacija je kar v redu , saj je v bližini tudi Belemski stolp, spomenik čezmorskim borcem, čez cesto pa je svetovno znan samostan Jeronimos. Slabost pa je bližina glavne ceste, pa tudi železniška proga gre tu mimo. (No, ampak spala sva pa vseeno v redu)

vodni športi prevladujejo
Zajahala sva najina kolesa in se odpravila proti centru Lizbone. Prva postaja je bila spomenik odkritjem.  




Padrão dos Descobrimentos je spomenik na severnem bregu ustja reke Tejo Nahaja se ob reki, kamor so se ladje odpravile na raziskovanje in trgovino z Indijo in z Orienta. Spomenik slavi portugalsko dobo odkritja (ali Doba raziskovanja) v 15. in 16. stoletju.
Prvotna konstrukcija, ki so jo ustvarili Telmo, Barros in Almeida, je bila postavljena iz jekla in cementa, 33 kipov pa je bilo izdelanih  iz mavca52-metrov visok spomenik ima obliko premca karavel (ladje uporabljajo v začetku portugalskega raziskovanje). Na obeh straneh plošče so rampe, ki se na robu reke združijo, spredaj pa je lik Henryja Navigatorja . Na obeh straneh je vzdolž klančine 16 figur (skupaj 33), ki predstavljajo figure iz portugalske dobe odkritja . Vključevali so tudi velike ljudi v dobi monarhije ,  raziskovalce , kartografe ,   umetnike ,   znanstvenike in misijonarje . Vsaka idealizirana figura je zasnovana tako, da prikazuje gibanje proti fronti (neznano morje), ki predlaga neposredno ali posredno sintezo njihovega sodelovanja v dogodkih po Henryju.
Na trgu pred spomenikom se nahaja  Rosa-dos-Ventos ( kompas ) s premerom 50 metrov in je bil izdelan s pomočjo različnih vrst apnenca , vključno lioz, ki je redka vrsta bež apnenca, ki ga najdemo le okoli Lizbone, natančneje v Sintri.   Zasnoval ga je arhitekt Cristino da Silva in vključuje Mappa mundi, ki  prikazuje poti portugalskih karavel v dobi odkritij.
Na severni fasadi, ki stoji ob stopnišču, sta dva kovinska napisa: na levi strani "AO INFANTE D. HENRIQVE E AOS PORTVGVESES QVE DESCOBRIRAM OS CAMINHOS DO MAR" ( Princu Henryju in Portugalcem, ki so odkrili morske ceste ) kovinsko sidro; in na desni strani besede "NO V CENTENÁRIO DO INFANTE D. HENRIQVE 1460 - 1960" ( Peta stoletnica princa Henrika 1460-1960 ) nad lovorjevo krono Dvojno stopnišče se vzpne za en nivo, pred vhodom v spomenik, kar omogoča pogled na trg in stranske figure.
Notranjost je sestavljena iz treh področij: avditorij s prostorom za 101 oseb, oder velikosti 18 kvadratnih metrov , s filmsko projekcijsko kabino; sekundarna raven z dvema dvoranama za razstavo; in zadnja stopnja s štirimi sobami. V dvorani običajno poteka multimedijska razstava o zgodovini Lizbone , ostale sobe pa se uporabljajo za razstave. Z vrha spomenika (dosežen z dvigalom ali stopnicami) je razgled na reko Tagus, okolico Belém in številne znamenitosti, vključno s stolpom Belém in samostanom Jerónimos , ki izvirajo iz dobe odkritja .
Kipi na vzhodnem profilu:

  • Afonso V Portugalski
  • Vasco da Gama (odkritelj morske poti v Indijo)
  • Afonso Gonçalves Baldaia (krmar)
  • Pedro Álvares Cabral (odkritelj Brazilije)
  • Ferdinand Magellan (prvi je obkrožil svet)
  • Nicolau Coelho (navigator)
  • Gaspar Corte-Real (navigator)
  • Martim Afonso de Sousa (krmar)
  • João de Barros (pisatelj)
  • Estêvão da Gama (morski kapetan)
  • Bartolomeu Dias (prvi prestop čez rt dobrega upanja )
  • Diogo Cão (prvi prispe do reke Kongo )
  • António de Abreu (navigator)
  • Afonso de Albuquerque (drugi namestnik portugalske Indije )
  • Sveti Frančišek Xavier (misijonar)
  • Cristóvão da Gama (kapetan)


Kipi na zahodnem profilu:
  • Peter, vojvoda  Koimbrski (sin portugalskega kralja Janeza I )
  • Kraljica Philippa iz Lancasterja
  • Fernão Mendes Pinto (raziskovalec in pisec)
  • Frei Gonçalo de Carvalho, OP ( dominikanski misijonar)
  • Frei Henrique de Coimbra, OFM ( frančiškanski misijonar)
  • Luís de Camões ( renesančni pesnik, ki je praznoval plovbe v epskih Lusiadah )
  • Nuno Gonçalves (slikar)
  • Gomes Eanes de Zurara (kronist)
  • Pêro da Covilhã (popotnik)
  • Jácome de Maiorca (kartograf)
  • Pedro Escobar ( pilot )
  • Pedro Nunes (matematik)
  • Pêro de Alenquer ( pilot )
  • Gil Eanes (navigator)
  • João Gonçalves Zarco (krmar)
  • Ferdinand Sveti princ (sin portugalskega kralja Janeza I)

Za sam dostop do Lizbone je najbolj primerna kolesarska pot. Ta pelje vzdolž obale mimo mosta 25. Aprila , poleg železniške postaje prav do glavnega trga Praca de Comercio. 





ko je parkiral je bil pijan:-)


Praca de Comercio v Lizboni
S trga Praca de Comercio se skozi slavolok Arco da Rua Augusta sprehodiva po glavni ulici Lizbone Rua Augusta. Tu je vse od lokalčkov, trgovinic, uličnih umetnikov pa do dvigala Santa Justa (imenovan tudi Carmo lift), ki vas popelje na višino 45 metrov, da si lahko ogledate Lizbono z višine.

vhod v mesto


dvigalo Santa Justa 














Privoščiva si še kozarec ali dva sangrie in že kolesariva nazaj proti avtodomu. Nato pa na obalo postaviva stole in opazujeva reko Tejo ter letala, ki neutrudno pristajajo v Lizboni.




Do tukaj: 3683 kilometrov

13.dan - 30.7.2019

Najprej si želiva ogledati Belemski stolp. (Belem Tower).
Stolp Belém , uradno Stolp svetega Vincenta  je utrdba iz 16. stoletja v Lizboni, ki je služila kot točka vkrcanja in izkrcanje za portugalske raziskovalce in kot svečana vrata v Lizbono. Zgrajen je bil med portugalsko renesanso in je viden primer portugalskega stila Manueline , vsebuje pa tudi druge arhitekturne sloge. 
Od leta 1983 je stolp skupaj s samostanom Jerónimos uvrščen v Unescovo svetovno dediščinoPogosto je prikazan kot simbol Evropske dobe odkritij in kot metonim za Portugalsko ali Lizbono, glede na njen pomemben status. Včasih je napačno navedeno, da je bil stolp zgrajen sredi reke Tajo in zdaj sedi blizu obale, ker je bila reka preusmerjena po lizbonskem potresu leta 1755 . Dejansko je stolp zgrajen na majhnem otoku v reki Tajo v neposredni bližini lizbonske obale. 







Za ogled Belemskega stolpa je bila gromozanska kolona. Ker pa na vsake pol ure spustijo v stolp le 60 obiskovalcev sva se zadovoljila z ogledom od zunaj. V neposredni bližini je tudi vojaški Spomenik čezmorskim borcem s častno stražo pred njim.











Naslednji na najini poti pa je svetovno znan samostan Jeronimos. To je nekdanji samostan iz reda svetega Hieronima in je eden najvidnejših primerov portugalskega poznogotskega stila Manueline v Lizboni. Samostan Jerónimos je nadomestil cerkev, ki je prej obstajala na istem mestu, in kjer so menihi vojaško-verskega Kristusovega reda pomagali pomorščakom v tranzitu. Pristanišče Praia do Restelo je bilo ugodno mesto za pristan, z varnim sidriščem in zaščito pred vetrovi. Samostan je bil ustanovljen po ukazu Manuela I (1469–1521) kot zadnje počivališče članov Hiše Aviz, v prepričanju, da bo po njegovi smrti vladal Iberska dinastija.  Leta 1496 je kralj Manuel zaprosil Sveti sedež za dovoljenje, da na tem mestu zgradi samostan. Med drugimi so v cerkvi Hermitage od Restelo, ki je tu stala pred samostanom, noč v molitvi preživeli tudi Vasco da Gama in njegovi možje, preden so odšli na njihovo odpravo na Orient leta 1497.




Samostan Jeronimos














Igreja de Santa Maria de Belem


Igreja de Santa Maria de Belem


Igreja de Santa Maria de Belem
Čez reko Tajo sta speljana dva mostova. Iz Belema na drugo stran nas popelje most 25. Aprila.
25 de Abril Bridge  je viseči most , ki povezuje mesto Lizbona na severnem in  Almada na južnem  bregu reke Tajo . Odprli so ga 6. avgusta 1966. Pogosto ga primerjajo z mostom Golden Gate v San Franciscu v ZDA, saj sta oba vzmetena mostova podobne barve. Zgradilo ga je ameriško podjetje Bridge Bridge, ki je zgradilo Most San Francisco – Oakland Bay , Golden gate pa ne. S skupno dolžino 2.277 metrov  je 38. največji vzmeteni most na svetu . Zgornja ploščad ima šest avtomobilskih stez, spodnja ploščad pa dvotirno železnico, elektrificirano na 25 kV AC ; železniška ploščad je bila dodana leta 1999. Od leta 1966–1974 so most imenovali Salazarjev most ( Ponte Salazar ) v čast portugalskega premierja Antónija de Oliveira Salazarja , ki je ukazal njegovo gradnjo. Po nageljnovi revoluciji, ki je strmoglavila ostanke Salazarjeve diktature, so most preimenovali v 25. april, datum revolucije. Včasih se imenuje tudi most reke Tajo ali v portugalščini Ponte sobre o Tejo.
Na mostu je bilo posnetih več filmov, med njimi tudi nekaj prizorov iz filma Jamesa Bonda iz leta 1969 "V  službi njenega veličanstva", ko je James Bond v avtomobilu s spremljevalci Marca Angeja Draca in se vozijo čez most, most pa je prikazan na  koncu filma, ko se Bond poroči s Tracy in se z njo spet odpelje v Bondovem Aston Martinu čez most.
Običajno pešci ne morejo čez most, vendar je vsako leto polmaraton, ki se začne na južnem bregu in konča na severnem bregu (Belem).
Pred kratkim  je bila zgrajena opazovalna plošča, ki je ljudem omogočila, da gredo na ploščad.
Drugi pa je most Vasco da Gama. Most Vasco da Gama je most s poševnimi zategami obdan z viaduktoma in je drugi najdaljši most v Evropi (vključno z viadukti) v skupni dolžini 17,2 km (0,8 kilometra glavnega razpona, 11,5 km viadukta in 4,8 km namenskih dovoznih cest). Njegov namen je omiliti zastoje na drugem pomembnem mostu v Lizboni - mostu 25 de Abril in povezati prej nepovezane    avtoceste  okoli Lizbone.
Gradnja se je začela februarja 1995, most je bil odprt za promet 29. marca 1998, ravno pravi čas za Expo 98, svetovno razstavo, s katero so praznovali 500. obletnico odkritja Vasco da Gama morske poti iz Evrope v Indijo.


most 25. April 
Spet se s kolesi odpeljeva v center Lizbone. Sprehodiva se po centru do parka Eduardo VII. Tam si najameva tuk-tuk, ki naju odpelje na Miradouro da Senhora do Monte , hrib nad Lizbono, od koder je krasen pogled po celem mestu. Spustiva se še do cerkve Sao Vicente de Fora, kjer je ravno na ta dan bolšji trg.




spomenik Marques de Pembal


tlakovci v neizmernih količinah






park Eduarda VII.








v Lizboni je tramvaj zelo popularen

Lizbonski tramvaj številke 28 povezuje Martima Moniza s Campo Ourique in poteka skozi
priljubljena turistična območja Graca, Alfama, Baixa in Estrela. Za obiskovalce je to klasično potovanje z tramvajem , medtem ko se vije in ropota po ozkih ulicah mesta. Čudoviti tramvaji Remodelado izvirajo iz tridesetih let prejšnjega stoletja. V katerem koli drugem mestu bi bili nastanjeni v muzeju, a v Lizboni so sestavni del mreže javnega prevoza. Ti zgodovinski tramvaji so še vedno v uporabi, saj je proga 28 zaradi številnih tesnih zavojev in strmih naklonov povsem neprimerna za sodobne tramvaje.
Vožnja po celotni 28 tramvajski poti zagotavlja eno najboljših tur po prestolnici in je pogosto vrhunec počitnic v Lizboni.







bolšjak v LizboniDodajte napis


Lizbona je priljubljena tudi kot destinacija za velike križarke


ulični glasbeniki v Lizboni
Spet zaključiva krasen dan s kozarcem sangrie, nato pa počasi nazaj do avtodoma.

14. dan - 31.7.2019

Za zadnji julijski dan se odločiva za obisk Svetišča Kristusa kralja v Almeidi. Navdihnil za ta kip  je dobil Lizbonski patriarh ob obisku kipa Kristusa Odrešenika v Riu de Janeiru v BrazilijiProjekt je bil odprt 17. maja 1959  Ogromen kip iz cementa je bil postavljen v zahvalo, ker je bila Portugalska prizanesena posledicam druge svetovne vojne .




Čez most v Almeido





pogled iz Almeide proti Lizboni




Majhna kapela na vrhu kipa
Po več dnevih, ki sva jih preživela po mestih, se nama je pojavila želja po plažiranju. Ležanju na plaži in uživanju v toplem morju. In tako se skozi področje plutovcev odpeljeva na  Praja da Gale.


plutovci ob poti
Odločiva se za kamp, saj morava sprazniti rezervoar za WC, pa tudi vode nama že malce primanjkuje. Cena za kamp je bila kar 37 € na dan (AD in 2 osebi), ampak ker  do sedaj za prenočevanje  nisva porabila skoraj nič, se odločiva in ostaneva v kampu.  Lepo se razkomotiva in uživava v hladnem pivu. Potem pa pade ideja, da bi si skuhala hobotnico, ki sva jo kupila v enem od marketov ob poti. To ni bila najboljša ideja, saj sva na najino parcelo privabila vse muhe od blizu in daleč. Ni bilo druge možnosti kot potrpeti. Bo pa zato na plaži toliko lepše.



Kljub vsemu pa naju je neprijetno presenetil avtodomar, ki je za praznenje WC kasete in čiščenje le te uporabil kar pipo za čisto vodo. Ni potrebno posebej poudarjati, da se tiste pipe nisva več dotikala.


proti plaži
Dostop do plaže je mivkast, prav tako kot sama plaža. In kako sem bil začuden, ker v vodi ni bilo prav veliko ljudi. vse dokler nisem zakoračil v vodo. BRRRRR!! Hudo hladna. In le svoji trmi se lahko zahvalim, da sem naredil dva ali tri zamahe. Potem pa ven in kopanje v Atlantiku je bilo zaključeno.






v kampih lahko vidiš vse sorte stvari. Naprimer fantičke, ki perejo posodo tam kjer je namenjeno za kopanje psov!:-)


stene nad plažo


 


15. dan - 1.8.2019

Dopoldne jo spet mahneva na plažo in tudi izmeriva temperaturo vode. 17 stopinj in nič več. Muh se nikakor ne moreva znebiti, zato popoldne odideva dalje. Cilj je Sines , rojstni kraj Vasca da Game. Parkirava na parkirišču na koncu mesta 37.95133, -8.87456. V mestu je nekakšna fešta. Privoščiva si kozarec sangrie, vendar je tako slaba, da nama je takoj žal. Zaradi hrupa se odločiva in prestaviva malo naprej iz mesta na PZA pri termoelektrarni. 37.92594, -8.80558 Brezplačno, ampak brez oskrbe. 




rojstna hiša Vasca da Game




 Do tukaj:3921 kilometrov

16. dan - 2.8.2019

Zjutraj se premakneva le toliko, da sva parkirana čisto nad plažo. Privoščiva si sprehod po obali, nato pa kakšno uro uživava v branju. Spomniva se , da imata dve najini prijateljici v teh dneh rojstni dan, zato jima čestitko napiševa kar v mivko.













Premakneva se naprej na plažo Praya do Amado, kjer uživava v vragolijah srferjev na valovih. Ker pa je parkirišče precej postrani , se nisva odločila za postanek čez noč, pač pa sva želela prespati na rtu Sao Vicente, najbolj jugozahodni rt Portugalske.  Vse bi bilo v redu, če ne bi veter tu pihal z vso silo. Zato se prestaviva na parkirišče pred trdnjavo v blišnji Sagres 37.00538, -8.94509. Pa tudi tukaj sva morala biti pozorna in parkirati z "nosom" v veter. Da je šel veter čez avtodom in se ni uprl v bok. Pa še vedno se je ponoči precej treslo. Večerni sprehod do trdnjave (fortaleza) in opazovanje sončnega zahoda.

svetilnik na rtu Sao Vicente



avtodomar s tistih drugih časov

Do tukaj: 4078 kilometrov

tako imajo pa trgovine namenjena parkirišča za avtodome, da lahko nakupuješ


 17. dan - 3.8.2019

Zjutraj si še enkrat ogledava trdnjavo, ker pa je zaprta, greva naprej proti Lagosu. 








Pred Lagosom poiščeva parkirišče pri svetilniku Ponta da Pledade 37.08149, -8.66953  Imava srečo, kajti gužva je nepopisna. Sprehodiva se po klifih in opazujeva čudesa narave. Kaj vse lahko morje izkleše iz teh kamnin.
















Ker pa se ne nameravava dlje časa zadrževati v tej gužvi, se odpeljeva v Lagos in poiščeva PZA 37.11553, -8.67801. Nato pa peš po Lagosu.


marina v Lagosu




cerkev Igreja de Santa Maria de Lagos






kolo za prevoz srfaških desk








Do tukaj:  4136 kilometrov

18. dan - 4.8.2019

Spet je plažni dan. Z Lagosa se premakneva le do Alvora, kjer parkirava na precej zaseden PZA 37.12488, -8.59435 in odideva na plažo. Za 11€ najameva dva ležalnika in senčnik in se posvetiva branju. Kakšen dan res paše poležavanje.









Popoldne se odločiva za sprehod ob plaži in uživava ob opazovanju kajtarjev. Vetra je tu res dovolj, le za v vodo je potrebno imeti kar dolgo neoprensko obleko. Jaz na to nisem pomislil in sem jo pustil doma. Zato sem kajtarje lahko le opazoval z obale.








 Do tukaj: 4156 kilometrov

19. dan - 5.8.2019

Vrneva se v Lagos, saj je Vanja v soboto v neki izložbi videla krasne sandale, trgovina pa je bila takrat že zaprta. Pa saj ni daleč. Pa malo za dobro voljo. Nato pa v Olhao in na plažo. Ker je tu zatok je voda precej toplejša. Okoli 24 stopinj. Prespiva pa na parkirišču v mestu 37.024582, -7.846211


štorklje nad avtodomom










zakaj bi človek sploh potreboval prtljažnik?:-)


Do tukaj: 4755 kilometrov

20. dan - 6.8.2019

Jutranji sprehod po mestu. Tako ribja  kot navadna tržnica sta polno založeni. Malo več časa pa potrebujeva , da najdeva pekarno. Prvič se mi je zgodilo, da sem moral za vrsto v pekarni vzeti listek. Da se ne bi kdo preveč vrival:-) Še bolj pa sem se začudil, ko trgovka ni hotela vzeti denarja v roke, pač pa sem ga moral vstaviti v nekakšen avtomat za denar.
























listek za vrstni red v pekarni






Še pozdrav nad cesto in čez most in portugalski del dopusta je zaključen. Španija prihajava!



Na splošno naju je Portugalska zelo prijetno presenetila. Lepa dežela, urejena in čista, prekrasne  mivkaste plaže, prekrasni zgodovinski spomeniki in ne nazadnje izredno prijazni prebivalci. Življenje je povsod umirjeno, kar se kaže tudi v prometu. Temperature so čez dan res poletne, zvečer pa se zaradi hladnega vetra z Atlantika ohladi in spi se odlično. Povsod je veliko parkirišč, ki jih avtodomarji uporabljajo za prenočevanje. In nihče jih ne preganja. Prav tako pa je povsod dovolj pza-jev z oskrbo. Kljub precej umirjenemu prometu lahko večkrat naletiš na semaforje, ki se verjetno prižgejo na senzor. Da se v naseljih promet še dodatno upočasni. Varnost na prvem mestu. Je pa Portugalska zanimiva še po eni stvari. Država leži na skrajnem zahodu Evrope in tu so zadnji, ki lahko opazujejo sončni zahod. In poleti je tu svetlo še ob pol enajstih zvečer. 

Vsekakor se želiva na Portugalsko še vrniti.


Naj bo to dovolj za drugi del. V tretjem pa Španija, Gibraltar in Andora.
LP