Dopust 2021 - Črna gora in Srbija
1.del
Sedaj, ko je od začetka dopusta minilo že skoraj 5 mesecev, sem končno našel čas (beri voljo), da napišem malo o samem potovanju.
Le to se je zame začelo že dan prej, ko sem naložil vse stvari v avtodom, prav tako kolesa in SUP, natočil vodo in ostale stvari. Veselica pa se je začela, ko sem se ponoči zbudil in se spomnil, da verjetno nimam zelene karte za v Črno goro. In da sem v vsem tem korona času pozabil opraviti tudi tehnični pregled in registracijo za avtodom. Že ob petih zjutraj sem začel prazniti avtodom, saj sem vedel , da že zaradi teže avtodom ne bo opravil s tehničnim pregledom. Nato sem eno ure pred začetkom delovnega časa že čakal pred stezo za tehnične preglede z opravičilom: "Bom vsaj prvi na vrsti!"
Ko je bilo vse to za mano pa domov in spet nalaganje avtodoma.
Tako sva se močno potrebna dopusta, Vanja še malce z virozo, 22.7.2021 končno odpravila čez Gorjance in Belo krajino proti Hrvaški. Cilj Kamping Muškovci na Zrmanji. Sam kamp je bil zaseden, nama pa je prijazni lastnik dovolil prenočevanje kar na travniku pod cesto. Ni bilo najbolje, ampak za eno noč se ne bova pritoževala. 44.197619, 15.768587
Naslednji dan zjutraj sem si za sprostitev privoščil še malo SUPanja po reki Zrmanji do Ogarovega buka in nazaj.
 |
| prekrasna Zrmanja |
 |
| Ogarov buk |
Naslednja ogleda vredna zanimivost na najini poti je bil Kudin most na Krupi. 44.188182, 15.845362 Z avtodomom sva se pripeljala sicer zelo blizu, a vendar se je potrebno do samega mostu spustiti še za približno 120 metrov. Sam spust ni težaven, več problemov pa je bilo potem z vzpenjanjem nazaj , saj je bilo ZELO vroče. Julija je to običajno!:-)
 |
| in tja dol se je potrebno spustiti |
 |
Kudin most na Krupi
|
Kudin most meri v dolžino 109 metrov, povprečna širina pa je okoli 1.5 metra. Sestavljen je iz 12ih lokov iz sadre , ki se izmenjujejo s kamnitimi deli. Vmes sta tudi dva propusta za vodo. V zgodovini je bila to povezava med zaselki Golubić in Žegar, legenda pa pravi, da naj bi ga zgradil mladenič Kude z namenom, da bi s svati prišel na drugo stran po bodočo nevesto.
Ko sva končno premagala vzpon do avtodoma naju je pot peljala naprej mimo samostana Krupa do izvira Krupe 44.196994, 15.909010
 |
| Izvir reke Krupe je kar precej močan. Mladenka na sliki pa se ni in ni hotela odstraniti, da bi bila slika lepša:-) |
 |
| sem imel željo, da bi se namočil v vodo, pa me je zaradi temperature vode ta želja hitro minila:-) |
Kako hitro se dnevni plani lahko spremenijo sva se prepričala prav hitro. V načrtu sva imela ogled Roškega slapu in zgornjega dela Visovačkega jezera v Nacionalnem parku Krka. Pa sva se lahko malo pred Roškim slapom obrnila, saj je cesta pred tem prepovedana za avtodome. Ne vem več ali je preozka ali je prenizek most, na srečo pa sva še pravi trenutek obrnila in se podala na izvir Cetine. Tam sva že enkrat prespala in takrat je bilo prekrasno. 43.975180, 16.430119 Tokrat je bila poleg naju tudi vesela družba kakih 20ih mladih iz Stobreča, ki so prišli tja praznovat rojstni dan enega izmed njih. Čeprav je zvečer izgledalo, da bo zabava trajala pozno v noč in bo tudi precej glasna, so bili zelo kulturni. Zvečer so si prišli sposoditi sladkor, v zameno pa sva dobila narezek pršuta in domačega sira. Na koncu pa še torto. Zato pa sva jim naslednje jutro skuhala kavo, da so lahko spet "zaštartali":-)
 |
| izvir Cetine |
 |
| izvir Cetine |
 |
| servisni stebriček za kolesarje ob izviru Cetine |
 |
| pravoslavna cerkev Vaznesenja Gospodnjeg nad izvirom Cetine |
Naprej na ju je pot peljala skozi Sinj, kjer je bilo vse nared za Sinjsko Alko. Ker pa nama ni bilo do drenjanja v množici obiskovalcev sva to pustila za kdaj drugič, midva pa sva se odpeljala proti Imotskem. V okolici so namreč tri jezera, ki naj bi bila vredna ogleda.
 |
| čeprav je od morja kar nekaj kilometrov očitno lahko ladje plujejo tudi tukaj. Ob cesti n naselju Cista Provo! |
Prvo je bilo Zeleno jezero. Ni nič kaj posebnega, razen lepe zelene barve.
Je pa v neposredni bližini Zelenega jezera vasica Ričice, od koder naj bi bil doma Mate Parlov, olimpijski, evropski in svetovni prvak v boksu v poltežki kategoriji. Kasneje pa je živel v Puli, kjer je tudi pokopan.
Naslednje jezero je Rdeče jezero, imenovano po rdečih stenah okoli jezera. Hkrati je to tudi ena najbolj globokih jam na Dinarskem krasu
 |
| Rdeče jezero |
Ostalo nama je še Modro jezero, a ga zaradi želje po čimprejšnjem dnevnem počitku nisva šla pogledati. Saj bova še kdaj tam. In tako sva se napotila proti meji z Bosno in Hercegovino. Na srečo ni bilo predolge vrste za v BiH, za razliko od prometa v nasprotni smeri. Pregledovanje certifikatov o cepljenju jim je na meji vzelo kar nekaj časa.
Cesta naju je peljala skozi Soviče, kjer smo pred leti z prijateljem Renatom že enkrat prespali pri njegovih sorodnikih, mino Širokog Brijega in Mostarja. Letos ogled Mostarja ni bil v načrtu, zato pa sva se ustavila kakšnih 10 kilometrov naprej v Buni. Za avtokamp "Half island" sva slišala pohvalne besede, zato sva se odločila in tukaj tudi parkirala. Avtokamp je urejen, sanitarije čiste, lastnik zelo prijazen. pa še parcelo sva dobila čisto ob reki Buni. Malo slabše je delal wi-fi, ampak sva preživela. 43.241845, 17.838733
 |
| jutranja kava ob reki Buni |
Seveda se je naslednji dan začel s kavico, ki sva jo spila v senci ob reki Buni. Lastnik kampa mi je rekel, da ne pomni kdaj se je nazadnje kopal v njej, saj je tako hladna. O tem sem se hotel sam prepričati in že je bilo na vrsti plavanje. Bolj namakanje, saj je voda res kar precej hladna. S kolesi sva se kasneje odpeljala proti Blagaju, kjer izvira reka Buna, tik ob izviru pa je tudi Tekija, sufijski samostan iz let okoli 1520.
 |
| izvir Bune in Tekija |
 |
| a jih ni škoda? |
Med kolesarjenjem sva si ogledala še dva manjša kampa v bližini Blagaja, a sva bila kar zadovoljna, da sva se odločila za "Half island"
 |
| pogled na reko Buno izpred avtodoma |
V "potovalnem načrtu" sva imela premik naprej proti Črni gori, a sva si vzela še en dan za uživanje. Ni nama bilo žal.
V ponedeljek 26.7.2021 sva se odpravila naprej skozi Nevesinje in Gacko, kjer je rudnik lignita in termoelektrarna. Le ta proizvede tretjino električne energije v Republiki Srpski.
Na cesti skozi Hercegovino ni veliko prometa, zato lahko sem ter tja na cesti naletiš tudi na ovce ali govedo.
Privoščila sva si kratek postanek ob jezeru Klinje, kjer bi se lahko v sili tudi prespalo. Midva pa sva se odpravila proti Sutjeski.
 |
| jezero Klinje |
 |
| najin "Čuk" |
Sam spominski park Sutjeska sva si ogledala v enem prejšnjih potovanj, zato se tu nisva ustavljala. Mi je pa malo žal, da nisva šla na vidikovac Prijevor, od koder je potem peš dostop na Maglič, najvišji vrh BiH 2386m. Naslednjič bova šla tudi tja. Pot od Sutjeske do Foče je ozka in ovinkasta, ampak počasi se daleč pride. Od Foče pa do meje s Črno goro pa je cesta najprej široka, nato ozka, nato gradbišče, nato je bilo včasih gradbišče in je sedaj pozabljeno gradbišče, potem pa je še slabše. Na sami meji je lesen most, z enosmernim prometom, na obeh straneh pa kolone avtomobilov. Za sam prehod meje sva potrebovala več kot uro, saj preverjajo PCT in zeleno karto. Sem vedel, da jo bom potreboval!:-)
Od same meje naprej se cesta vije po soteski reke Pive, kjer je zgrajen fascinanten jez Mratinje. Človek ne more verjeti, po kakšnih stenah so speljali daljnovod iz elektrarne. Samo jezero je dolžine 45 kilometrov, največja globina je 188m, površina jezera pa je 12.5 km2.
Že pred naseljem Plužine je odcep levo v smeri Trse in naprej proti Žabljaku, vendar je cesta speljana skozi tunele, za katere pa nisem prepričan, da so dovolj visoki za najin avtodom. Zato sva ubrala daljšo pot mimo Plužin in Pivskega samostana do Etno sela Izlazak. 43.065486, 18.864341 To etno selo ima poleg krasnega pogleda proti Pivskemu jezeru in hribi nad njim še izredno dobro hrano. Po takem obroku se nama ni nikamor več mudilo in odločila sva se, da tu prenočiva.
Naslednji dan je bil najin prvi cilj kanjon Nevidio. Res je bil nevidio, saj sva si ga pogledala le do samega vhoda v sotesko. Nisva namreč ljubitelja kanjoninga, čeprav je na video posnetkih videti mamljivo.
 |
| pred kanjonom Nevidio |
 |
| vhod v kanjon Nevidio |
 |
| nad vstopom v kanjon Nevidio |
Najin naslednji cilj in "baza" za nekaj dni pa je bil avtokamp "Kod Boće" v Razvršju, le kaka 2 kilometra pred Žabljakom. Tu je sicer več kampov, a midva sva se odločila za tega. Ni nama bilo žal. Urejen kamp, dokaj urejene sanitarije, kuhinja, elektrika, "kemični wc" za praznenje kaset wcja, ... Spet je malo slabše delal wi-fi, pa saj sva na dopustu.
V kampu je nekaj glamping hišic, ki niso bile prav zelo zasedene. So pa kakšnih 50 metrov proč svoj kamp postavili črnogorski skauti. Eden njihovih starešin se je že takoj prišel opravičit, če bodo mogoče zvečer preglasni, saj je to prva noč tukaj in se radi malo poveselijo. Da pa upajo, da ne bodo motili ostalih. V zahvalo nama je dal tudi darilo. Rutko odreda "Skitaj".
Pa ni bilo zvečer prav nobene galame.
 |
| trpljenje v kampu "Kod Boće" |
 |
Skitaj
|
 |
| kamp "Kod Boće" |
 |
| zbor skavtov in pozdrav zastavi |
 |
| Tako pa sta dopustovala dva Nizozemca. Ni manjkala niti satelitska antena:-) |
Namen letošnjega dopusta je bil tudi gibanje v naravi. Tako sva se naslednji dan odpravila peš proti Črnemu jezeru. Kljub markacijam nama je uspelo zaiti s poti, a sva najino zmoto hitro popravila. Saj ne moreš videti vseh markacij, če vmes nabiraš gozdne jagode.:-)
 |
| na poti proti Črnemu jezeru |
 |
Črno jezero
V ozadju levo Međed, naravnost pa najvišji vrh Črne gore Bobotov kuk |
Okoli črnega jezera je lepo speljana sprehajalna pot, ob kateri se nahaja tudi oznaka, da se je tu med 2.sv vojno leta 1943 nekaj časa nahajal tudi Tito in Vrhovni štab
V kamp sva se vrnila po cesti skozi Žabljak
Naslednji dan sva se s kolesi odpeljala do smučarskega centra Savin kuk, od tam pa s sedežnico skoraj na vrh. Tistih 100 višinskih metrov do samega vrha pa peš.
 |
| pogled s Savinega kuka proti Vražjem in Ribljem jezeru |
 |
| Vanja na Savinem kuku, v ozadju Bobotov kuk |
 |
| Črno jezero in Žabljak |
 |
| na snegu sredi poletja |
Vsemu navkljub sva le Slovenca in hoja v planine nama je v krvi. No, tu nama je bila bolj hoja iz planin, saj sva se z Savinega kuka namesto s sedežnico odpravila kar peš
 |
| Lada Niva Ambulance:-) |
Za vzpon na najvišji vrh Črne gore 2523 metrov visok Bobotov kuk pa sva se naslednji dan morala do prevoja Sedlo odpeljati z avtodomom.
 |
| čudovito parkirišče na Sedlu |
 |
| na prevoju Sedlo |
Jaz sem se odločil, da se povzpnem na Bobotov kuk, Vanja pa je rekla, da me bo počakala kar tam. Res je sicer pot v eno stran dolga približno 2.5 ure, ampak si bo med čakanjem vzela čas za uživanje v prelepi naravi.
Pot na Bobotov kuk ni ravno najtežja, vsekakor pa zahteva pozornost, saj je na nekaterih delih malo bolj izpostavljena. So pa tam povsod napeljane varovalne jeklenice in klini.
 |
| čudovita igra narave |
 |
| nekateri taborijo kar ob poteh |
Glavni del vzpona je kar strm, zato pa lepo nabiraš višino. Na zadnjem delu je spet nekaj jeklenic in klinov, pogled z vrha pa je čudovit.
 |
| pogled proti vrhu |
 |
| Veliko Škrčko jezero z Bobotovega kuka |
 |
| pogled v smeri dostopa |
 |
| v daljavi je Žabljak |
Kljub temu, da sem se gibal na višini med 2000 in 2500 metri nad morjem je bilo kar precej toplo. Zato sem si ob spustu do jezerca Zeleni vir privoščil kopanje. Obleko dol in v vodo. Kako je pasalo!!! Voda je bila kar primerna za kopanje!
 |
| jezerce Zeleni vir |
Vse skupaj sem za vzpon in povratek potreboval 4 ure. In potem še hladno pivo!:-)
 |
| imajo pa tukaj tudi nekatere čudne pijače: Čivas, Dž.Danijels, Jeger..:-) |
Spet sva se sprehodila k Črnemu jezeru, tokrat z brisačo. Nekam morava pač na kosilo in zakaj ne bi združila tega s kopanjem.
V Žabljaku so nama svetovali Konobo Luna. Odlična hrana in ne pretirane cene. Mešano na žaru in cena 5 eurov na osebo.
 |
porcija za eno osebo
Spet sprehod nazaj, tokrat po drugi poti. Spoznavajmo svet in domovino!:-)
V kampu "Kod Boće" sva prvič videla avtodom s črnogorsko registrsko tablico. Starša sta pripeljala svojega sina v skavtski tabor, ostala dva dni nato pa sta se odpeljala. Smo pa med tem časom spregovorili nekaj besed in kot domačin in poznavalec nama je svetoval obisk Đavoljega jezera. Nahaja se le kakšnih 10 kilometrov proč od kampa. In tja sva se odpravila po nekaj čudovitih dneh.
|
 |
| pogled nazaj proti Savinem kuku |
 |
| Đavolje jezero |
 |
| pri Đavoljem jezeru |
 |
| pogled na Đavolje jezero |
Prekrasno jezero, prekrasna kulisa, vse kot v pravljici in skoraj nikogar v bližini. Avtodomarske sanje!!
Pa se je vse skupaj sfižilo, saj je začel od nekod pihati ZELOOO močan veter. Najin Čukec se je kar konkretno zibal kljub temu, da sem ga obrnil v veter. Občutek ni bil pravi, zato sva se kljub pravljičnosti raje odpravila naprej.
Malo so naju ovirale ovce, ki so se prišle napojit k jezeru. Pa smo se vendar nekako dogovorili, da so naju spustile mimo!:-)
Tako sva se po nekaj prekrasnih dneh na Durmitorju odpravila naprej proti kanjonu reke Tare.
 |
| srednjeveška grobišča oz . stečci |
Naslednja postaja je bil most na Đurđevića Tari
 |
| most na Đurđevića Tari |
Leta 1937 so pričeli med vasmi Budečevica in Trešnjica z izgradnjo modernega mostu, ki še danes jemlje dih in je dobil ime po kraju v katerem je postavljen, Đurđevića Tara. Most je projektiral takrat eden največjih srbskih gradbenih strokovnjakov, arhitekt Mijat S. Trojanović (1902–1984), mesto glavnega inženirja za izgradnjo pa je prevzel inž. Issac Russo. Most so končali ob koncu leta 1940 in se je v tistem času ponašal z kar dvema rekordoma. Za potrebe izgradnje so namreč postavili največji leseni oder (ta rekord drži še danes), ki je takrat predstavljal 40% cene celotne izgradnje. Drugi rekord je bil največji armirano-betonski lok z razponom 116 m, celotna dolžina mostu pa je izjemnih 154 m, ki se nad kanjonom reke Tare vzdiguje celih 135 m. Izjemen gradbeni podvig tedanje sodobne arhitekture in neizogibna veduta kanjona reke Tare je s časoma postal eden od simbolov omenjene planinske reke. Ko je bil zgrajen, je bil največji armirani cestni most v Evropi in eden od največjih in najlepših prometnih objektov te vrste v svetu. Čeprav je bil grajen skoraj povsem ročno, se je s svojo idealno linijo, ki z višine bližnjih vrhov kanjona zgleda kot eden od Tarinih zavojev, čudovito vklopil v naravni ambient. Že v tistem času je pri vseh požel veliko zanimanje, a so njegovo otvoritev žal zaradi vse bolj bližajoče vojne preložili. V času 2. svetovne vojne, so leta 1942 partizani, da bi preprečili prehod okupatorskih sil v Črno Goro, minirali konstrukcijo zadnjega malega loka na levem bregu kanjona, v dolžini 44 m. Kljub temu, da so ostali deli mostu ostali nepoškodovani je bil most ves čas vojne neprevozen. Rušenje omenjenega odseka mostu so zaupali gradbenemu inženirju Lazarju Jauković, ki je tudi sam sodeloval v njegovi izgradnji. Inženirja Jaukovića so Italijani ujeli in ga ob mostu tudi ustrelili, domačini durmitorskega okraja pa so mu na kraju, kjer je bil takrat pokopan, za njegovo hrabrost in žrtev postavili spomenik. Dogodke oz. dramo ob rušitvi mostu slikovito prikazuje tudi film ˝Most˝ iz leta 1968, režiserja Hajrudina Krvavca. Po 2. svetovni vojni so most sanirali in ga v septembru leta 1946 svečano predali svojemu namenu. Tudi po preteku toliko let, je most Đurđevića Tara še vedno ena od najbolj obiskanih in obveznih destinacij vseh, ki obiščejo ta del Črne Gore. Njegovih pet lokov in čudovita veduta je neločljivi del reke Tare in njenega kanjona, saj takšno skladnost arhitekture in naravnega ambieta v svetu težko kje najdemo. (vir: mojsvet.info)
 |
| pogled na rafting z mosta |
Najina pot se je nadaljevala ob reki Tari vse do kampa Biogradsko jezero ob istoimenskem jezeru v Nacionalnem parku Biogradska gora. 42.90062, 19.59562 Čudovit kamp ob krasnem jezeru, okoli katerega je speljana sprehajalna steza. Kamp je sicer namenjen bolj šotorom, ampak se najde tudi kakšen večji prostor za avtodom. Elektrika je na parcelah, sanitarije pa niso ravno najboljše. Ampak sva preživela.:-) Sva pa tukaj v restavraciji jedla najboljšega pečenega piščanca na celem potovanju!
 |
| jutranja kavica ob jezeru |
 |
| korito za pranje posode in hlajenje piva |
Kljub temu, da sva se tukaj odlično počutila sva se morala odpraviti naprej. Najin naslednji cilj je bil Etno selo Štavna. Ker pa sva v Kolašinu videla tablo za smučarski center Kolašin 1600 sva se pač odpravila tja. Ime je dobil po nadmorski višini 1600m na kateri se nahaja. Malo nižje pa je tudi smučarski center Bjelasica 1450. Le kako je ta dobil ime?
 |
| za otroke je poskrbljeno! |
 |
| No tako se čisti otroška igrišča!!! |
Od tu se s šestsedežnico odpeljeva na vrh Bjelasice na višino 2072m, na vidikovac Troglava.
 |
| v ozadju desno najin pohodni cilj, le da tega tedaj še nisem vedel:-) |
 |
| pogled z enega na drugo smučišče |
 |
| pogled proti Prokletijam |
 |
| Borovniceeeeee:-) |
 |
| vse to sva prehodila |
 |
| Vanja na vrhu enega od vrhov nad Biogradskim jezerom |
Z vrha Troglava sva se odpravila še malo po okolici, dokler naju niso dežne kaplje opozorile, da je čas za vrnitev. No, do spodnje postaje naju dež ni ujel, kasneje pa sploh ni padalo.
 |
| Lada Niva...še vedno zelo navzoča v Črni gori |
Ker nisva imela želje po spanju na parkirišču sva se odpravila naprej, oziroma najprej nazaj do Kolašina in Mateševa, potem pa po ozki in ovinkasti cesti proti Andrejevici. Na najvišji točki oziroma na prelazu Trešnjevik sva se odcepila desno in po dobrih štirih kilometrih prispela v Etno selo Štavna. Samo etno selo ima 8 hišic za goste, midva pa sva parkirala kar pred vrati, saj je tuja itak konec ceste. Prekrasen večerni pogled na okoliške vrhove in odlična večerja in dan je bil končan.
 |
| Etno selo Štavna, v ozadju pa Vasojevički kom , Kučki kom in Lijevorečki kom |
 |
Kdo se še spomni takih Elanovih smuči?
|
Naj bo za prvi del dovolj! Se nadaljuje v drugem delu!
