Črna gora in Srbija 2021 - 2.del

 Črna gora in Srbija - 2.del

Naslednje jutro in spet čudovit dan. Izkoristila sva ga za sprehod do bližnjih Komov. To so trije vrhovi v bližini etno sela. Vasojevički kom na levi, srednji je Kučki kom, ki je s svojimi 2487 metri tudi najvišji in na desni je Lijevorečki kom. Do vrha najbližjega Vasojevičkega je približno 2 uri hoje, pa se mi ta dan ni dalo hoditi v breg. Zato pa sva se lahko najedla borovnic.

tudi nogomet lahko igrate. Le kdo bo pa potem šel po žogo v dolino?

borovnice pod Vasojevičkim komom

čudoviti konji na planini

Pot naju je potem vodila naprej vse do Plavskega jezera in Gusinj, kjer sva bila nad okolico zelo razočarana. Smeti vsepovsod! V zraku ogromno dima, saj se smeti na deponijah gorijo, in posledično dim zapre celotne doline. Ker sva se v samih Gusinjah znašla v strašnem prometnem zastoju in sva se komaj prebila ven , nisva več imela volje do ogleda baje čudovite doline Grebaje in Nacionalnega parka Prokletije. Namenila sva se parkirati v kakšnem kampu ob Plavskem jezeru, pa tudi od tega ni bilo nič. Vse kar sva našla je bil precej viseč prostor ob neki gostilni, brez vode in sanitarij. Precej razočarana sva se odločila, da zaključiva s Črno goro in se preusmeriva v Srbijo. Najin cilj je bil sicer kar precej oddaljen Restoran Kod Elka, v bližini Sijenice. 

Na mejnem prehodu Brodarevo med Črno goro in Srbijo sva bila deležna čakanja kot v starih časih, ko smo hodili po nakupih v Avstrijo. Več kot uro premikanja po centimetrih. Kontrola potnih listov, pa PCT, pa carina...

No, končno sva bila v Srbiji in prvi postanek sva naredila pri samostanu Mileševa. To je eden pomembnejših pravoslavnih samostanov v Srbiji, ki ga je v prvi polovici 13. stoletja dal zgraditi srbski kralj Stefan Vladislav. In tu je tudi pokopan. Poleg njega je bil tu pokopan tudi njegov stric Sveti Sava, a so njegove ostanke konec 16. stoletja Turki odnesli v Beograd in jih tam zažgali. Pred ognjem so rešili le levo roko, ki so jo potem dolga leta hranila v samostanu Svete Trojice pri Pljevlji. Sedaj pa se nahaja v samostanu Mileševa.

samostan Mileševa

samostan Mileševa

samostan Mileševa

samostan Mileševa

samostan Mileševa

Le kakšna 2 ali 3 kilometre naprej od samostana Mileševa se nahaja tudi vas Hisarđik. Poznana je po trdnjavi, predvsem pa po muslimanski sveti knjigi Koran, ki jo tam hranijo in je stara približno 400 let.

Več o tem si lahko preberete v članku Esada Rahića iz "Sanđak Danas" :

Smještena na brdu iznad rijeke Mileševke, sedam kilometara udaljena od Prijepolja, nalazi se jedna od najstarijih mahala na ovim prostorima – selo Hisardžik. Hisardžik je selo poznato po mnogim prirodnim i kulturno-historijskim znamenitostima, kao i po uzgajanju voća, pa je zato poznato i kao ‘selo voća i kestenova’. Selo se nalazi ispod stare srednjovjekovne tvrđave Mileševac, po kojoj je i dobilo ime (na staroturskom hisar – tvrđava, džik – mala). Na ovoj tvrđavi je, prema pisanim saznanjima, boravio sultan Mehmed II Fatih, odakle je 6. maja 1468. godine uputio prijeteće pismo gradu Dubrovniku. Stari zapisi govore da je tu nastalo prvo naselje, prije nego se ono spustilo u dolinu rijeke Lim i formiralo se kao Prijepolje. Od Osmanlija, pored naziva sela, ostala je stara kaldrma koja se još samo u pojedinim dijelovima starog druma nazire. Nestali su hanovi i stari dućani kojih je u osmansko doba bilo u ovom naselju. Najvažnije obilježje Hisardžika je svakako njegova živopisna džamija koja potječe iz XVI vijeka. Sama džamija je jako privlačna kako vjernicima, tako i turistima. Smještena podno prelijepe tvrđave, usred kompletne prirodne ljepote koja se može samo ovdje vidjeti ostavlja utisak kao da se nalazite u osmanskom vaktu i zemanu. Nažalost, validnih pisanih podataka o samoj džamiji nema, osim onoga što se nalazi u “putopisima” poznatog osmanskog putopisca Evlije Čelebije. On je ovim krajem prošao davne 1664. godine i konstatovao da se tu nalazi džamija, čak je pomenuo i manju “Fatihovu džamiju” na samoj tvrđavi, u kojoj je tada imalo osmanskih vojnika i koja je kako i sam Čelebija kaže, vjerovatno služila za potrebe vojske. Srednjevekovna tvrđava iznad džamije je tokom historije mijenjala svoj naziv, od Crna stijena, preko grad Mileševac, a od šezdesetih godina XV vijeka dobija naziv Kara Hisar odnosno Hisardžik, što na staroturskom jeziku znači mala tvrđava, tvrđavica, utvrđenje. Džamija je rekonstruirana prvi put 1941. godine. Ima četvorovodni krov. Nedavno je rekonstrirana ali je zadržala svoj autentičan oblik. Posjeduje abdesthanu I mezaristan. Zbog nepripstapačne geografske konfguracije u njoj se molitva umjesto nekoliko puta dnevno obavlja samo petkom. Prvi put se pominje u putopisima Evlije Čelebije 1664. godine, u opisima grada Hisardžika. Ovuda je nekada prolazio jedan od najvažnijih karavanskih puteva jer se carskom džadom išlo do Dubrovnika ili Stambola. Danas ovo selo jedva da broji nekoliko stotina duša, a u džamiji koja se nalazi ispod srednjovekovenog utvrđenja Mileševac, stoji najstariji Кur'an na Balkanu. Dugo se mislilo da je ovaj Кur'an star oko tri vijeka, jer na njegovoj prvoj strani piše ‘1116. godina hidžre’ (1706. godina). međutim u Narodnoj biblioteci u Beogradu zaključeno je da je napisan pre četiri stotine godina. Kur’an je u rukopisu i pisan je izuzetnim stilom. Njegov format je 40 X 30 cm. i težak je 4,90 kg. Ima 300 strana. Kur'an je bio u veoma lošem stanju, stranice su počele da se kidaju, na pojedinim mjestima došlo je do velikog oštećenja, a posebna prijetnja su bile gljivice na pergamentu te je 2006. godine, posredstvom muzeja u Prijepolju, poslat u Narodnu biblioteku u Beogradu na konzerviranje. Kuran iz Hisardžika je bez ikakvih dilema star oko 400 godina, jer su po pergamentu na kome su rukom ispisane sve njegove stranice, mastilu, načinu pisanja, formatu, veličini i broju stranica kao i nizu drugih parametara, stručnjaci utvrdili da potiče sa početka 17. vijeka. Sveta knjiga u džamiji u Hisardžiku očuvana je u cjelosti, izuzev posljednje stranice sa šest kratkih sura. Kur’an u džamiji u Hisardžiku predstavlja istinsko kaligrafsko remek-djelo i jedan je od najznačajnijih primjeraka Kur’ana na širim balkanskim prostorima. Proces njegove konzervacije, odnosno zaštite, trajao je nekoliko mjeseci, nakon čega je vraćen u džamiju u Hisardžiku. Prije toga je bio izložen u muzeju u Prijepolju, tako da su svi koji su bili zainteresirani da vide jedan takav kvalitetan primjerak Kur’ana, mogli to učiniti u tom periodu od 10 dana, koliko je trajala njegova izložba. Кonzerviran i zaštićen vraćen je u Hisardžik, i ispred njega se vjernici mole i služiće i budućim pokoljenjima. Ovakav rijedak rukopis značajan je dio kulturne baštine Sandžaka, Srbije i Balkana. (vir: Sanđak danas)

Žal sem za Hisarđik izvedel šele po vrnitvi domov, tako da si ga nisva ogledala. 

Od Mileševa do Sijenice obstaja sicer cestna povezava, ampak je baje zelo strma in neasfaltirana, zato sva se v izogib težavam raje odločila za precej daljšo, a enostavnejšo pot mimo Nove Varoši in planine Zlatar do Sijenice oz. naprej do najinega cilja "Kod Elka". Ta se nahaja nad prvimi meandri reke Uvac, kakšnih 10 kilometrov od Sijenice. Od glavne ceste je je oddaljen le kakšnih 700 metrov , a žal je makadam v hrib zelo slab. Se mi je avtodom kar malo zasmilil. Je pa bila zato toliko boljša hrana. Tu sva bila že pred leti in "Šiljo" se naju je še vedno spomnil. "Došao je moj brat iz Slovenije!" so bile njegove besede ob srečanju.  Parkirala sva kar pod restavracijo na parkirišču, kjer sva lahko tudi prespala. 

večerni pogled iz restavracije proti Uvcu

a je še kdo lačen?

Ob prejšnjem obisku Uvca sva se podala do vidikovca "Molitva", kakšno uro hoje v eno stran. In tak plan sva imela tudi letos.

v sosednjem "lokalu" znajo privabiti obiskovalce! Hahaha!

Pot naju je peljala ob sami reki oz. že jezeru, saj je to nastalo z zajezitvijo reke Uvac leta 1979. Dolgo je okoli 25 kilometrov, globoko pa do 108 m, odvisno od vodostaja.

Področje okoli Uvca je poznano po gnezdiščih Beloglavega jastreba.

Beloglavi jastreb ne lovi in ne mori drugih živali, temveč skrbi za ekološko čiščenje narave. Kot vsak drug mrhovinar se tudi on hrani izključno z ostanki mrtvih živali, kar je bilo še posebej pomembno za ozaveščanje domačinov, ki so ga po krivem obtožili grabeža njihove drobnice in so ga skorajda iztrebili. Na srečo se je našlo nekaj ljubiteljev ptic, ki so potrebovali deset let, da so z različnimi izobraževalnimi in zaščitnimi akcijami nazadnje dosegli povečanje števila parov s sedem na 66. Ti ptiči velikani (premer kril odraslega jastreba je kar tri metre) gnezdijo v kolonijah, na visokih previsnih skalah: samica izleže eno jajce, ponavadi v januarju in februarju, ko zunanje temperature padejo tudi do –20 stopinj Celzija. V času inkubacije (54–57 dni) se starša v gnezdu izmenjujeta in jajca nikoli ne pustita brez nadzora. Mladič potrebuje 105 dni, da doseže težo sedem kilogramov, ko lahko prvič poskusi leteti. Osemdeset odstotkov parov uspešno vzredi zarod. Življenjska doba beloglavega jastreba je okoli 25 let. Par beloglavih jastrebov ostaja skupaj celo življenje, če umre eden od njiju, si drugi ne išče novega partnerja. (vir: Delo)

Imela sva precejšno srečo, saj sva v nekem trenutku nad nama lahko naštela skoraj 40 primerkov te čudovite ptice.

Ob poti sva našla tudi precej brinovih grmov in ker so bile jagode zrele sva jih nekaj tudi nabrala. Potem pa so naju prsti že precej boleli, saj so iglice precej ostre. Naslednjič bova vzela s seboj kar "glavnik" za borovnice!:-)

brinjevec že raste:-)

Dan je bil precej vetroven in rezultat vetra in neustrezne gradnje je bilo podrtje lesene konstrukcije za nekakšno večjo barako ravno v trenutku, ko sva šla mimo nje. Sem pa kasneje govoril še z dvema turistoma, ki pa sta baje nekaj minut prej še hodila po tej konstrukciji. Res sta imela srečo!

posledice vetra

med potjo sva nekako olastninila še lokalnega psa, ki se nama je pridružil na poti

krepčilni napitek ob koncu izleta

Zvečer pa sva si ob pogledu na sončni zahod privoščila še nabrane dobrote v ginu!:-)

jutranje meglice nad Uvcem

Naslednja postaja na najini poti je bil Zlatibor. Kamp na Zlatiboru je zelo lepo urejen, prav tako sanitarije in kuhinja. Elektrika in voda sta na parcelah, signal wi-fi pa se slabša z oddaljenostjo od recepcije. Cena je okoli 20€ za avtodom in 2 osebi. Nahaja se približno kilometer od centra Zlatibora, tako da hrup ne moti nočnega počitka. 43.72137, 19.70870

v centru Zlatibora

eden od brezštevilnih vikendov na Zlatiboru

Na Zlatiboru sva ostala 5 dni, med tem časom pa sva si privoščila raziskovanje okolice. Najin prvi izlet je bil kolesarjenje mimo Ribničkega jezera do spodnje postaje sedežnice na Tornik. Tu je namreč precej poznan smučarski center.  

Ribničko jezero

s sedežnico na vrh Tornika

Če sva za vzpon uporabila sedežnico, pa sva spust opravila kar peš. Malo pa se človek mora razmigati. S kolesom sva se nato vrnila v kamp in si privoščila osvežitev. Ledeno hladen gintonik! Zasluženo!

Ogled samega centra Zlatibora ne vzame veliko časa. Vse je uglavnem skoncentrirano okoli nekakšnega jezera v centru. Tu je lepo urejen park z vodometi in  sprehajalnimi stezami, ostalo pa so lokalčki s hrano in pijačo.  Mogoče je omembe vreden tudi vodnjak ali "Česma Kralja Aleksandra", zgrajen v spomin na obisk tedanjega kralja Aleksandra I. Obrenovića dne 20.8.1893.

Česma Kralja Aleksandra I.

Naslednji izlet, ki sva ga naredila, je bil najprej vzpon do partizanskega spomenika na Šumatnom brdu ali Glavuđi. Od tu je krasen razgled po sami okolici Zlatibora. Nato sva se z nedavno zgrajeno gondolo odpeljala iz samega centra Zlatibora še enkrat na Tornik. Dolžina je okoli 9 kilometrov, sama vožnja v eno smer pa traja kar okoli 50 minut. In ker sva bila dovolj zgodna nisva dolgo čakala na vožnjo. Ob povratku pa je bila kolona precej daljša.

spomenik na Šumatnom brdu

pot od spomenika proti Zlatiboru

Na Zlatiboru sva si privoščila tudi malo počitka z ležanjem pred avtodomom. Saj je tudi to čar potovanja. 

Potem pa je sledil premik. Najprej ogled poznane jame "Stopića pećina" ter "Muzej na otvorenom Staro selo" v Sirogojnem. Jama je sicer precej kratka, je pa zanimiva za obisk. V njej je precej kapnikov, najbolj pa so zanimive apnenčaste kaskade, ki jih osvetljujejo z različnimi barvnimi reflektorji.

Stopića pećina

"Muzej na otvorenom Staro selo" v Sirogojnem pa prikazuje življenje v Srbiji v 19. in na začetku 20.stoletja

čebelarjenje po starem

Cerkev apostolov Petra in Pavla v Sirogojnem

Cerkev apostolov Petra in Pavla v Sirogojnem

Precej poznan in obiskan je tu tudi slap Gostilje. To je kakšnih 20 metrov visok kaskadni slap, ki pa je v bolj deževnem obdobju precej bolj vodnat.  V neposredni bližini so zgradili tudi bazen, kjer sva se ohladila tudi midva. Prespala sva kar na parkirišču pred slapom. In ko sem zjutraj stopil iz avtodoma nisem našel natikača. Ponoči sem slišal, da neka žival hodi okoli avtodoma, ampak se s tem nisem obremenjeval. K sreči sem potem natikač našel kakšnih 50 metrov proč na parkirišču.

zgornji del slapu Gostilje

Naslednji dan sva se odpeljala skozi Užice, kjer sva si privoščila odličen sirov burek, proti Ovčar banji. Tam bova v kampu kakšen dan, se mogoče povzpela na planino Ovčar, nato pa premik proti Guči. In plani so se hitro spremenili. Kamp v Ovčar banji je zaprt očitno že dlje časa, kakšne druge pametne  opcije za preživeti kakšen dan pa nisva našla. Zato sva se napotila naprej v Gučo. Za konec tedna je bil napovedan "Dragačevski festival trubača"  oziroma Sabor trubača v Guči. No, midva sva bila tam že v sredo. Med prvimi. 

Sedaj le cesta, včasih pa  tudi železnica!

Gučo sva s prijatelji obiskala že leta 2014 in takrat smo spali skoraj v centru pri Leli in tudi letos sva se jo namenila obiskati. Takoj se naju je spomnila in že je bilo na mizi "slatko i rakija" kot dobrodošlica. 

najina gostiteljica Lela

Avtodom sva parkirala kar na ulici pred njeno hišo in  se sprehodila po mestu. Ob povratku naju je počakala Lela z informacijo, da je klicala v Kanado hčerke pokojne sosede, če naju sme spustiti na dvorišče njihove hiše, tako da ne bova imela mize kar na ulici. Srbska gostoljubnost ne pozna meja!! 

avtodom na ulici...

....midva pa lepo v senci na sosedovem dvorišču! Hvala Lela!

Naslednji dan sva se spet odpravila po Guči. Priprave za festival so se šele začele, vendar je bilo ravno tako zanimivo. V parku pred cerkvijo so snemali oddajo "Šarenica" za jutranji program TV Srbije, ki je bila potem predvajana v soboto in sva si jo v posnetku lahko ogledala tudi doma na televiziji. Prav zanimivo se je videti na ekranu.

60. Dragačevski sabor trubača Guča 

notranjost pravoslavne cerkve v Guči

Spomenik trubaču v Guči

samo ena od mnogih skladovnic oglja

Zvečer pa je bil na terasi hotela koncert Dejana Petroviča in njegovega Big banda. Res odličen koncert in lahko bi nama bilo žal, če ga ne bi doživela. Dejan Petrović je namreč eden najboljših, če ne najboljši trobentač v Srbiji. Kljub njegovi mladosti je  dobitnik vseh mogočih priznanj v Gući, vključno z nagrado "Prva truba sveta". Skratka pravi "Ambasador trube"

koncert Dejan Petrovića

snemanje oddaje Šarenica

kdo bi vedel kateri kabel je faza?

avtodom na ciganski način:-)

Je pa res, da Guča ni poznana samo po trubačih. Poznana je tudi po izvrstni hrani, od odojka, jagenjčka, svadbarskega kupusa itd. No, midva sva se najedla odojka in bil je fenomenalen!

Če pa kdo potrebuje recept za svadbarski kupus...klikni tukaj!

To mi delaj!!!

sedaj pa na delo!:-)

Svadbarski kupus

en od detajlov s stojnic

Tako se je skoraj zaključil najin letošnji dopust. Na poti do doma sva se ustavila le še v odlično urejenem kampu Zasavica, v bližini Mačvanske Mitrovice. Edina težava je bila le v komarjih, ki jih je zaradi bližine Save res v izobilju.

v kampu Zasavica

Ostala nama je le še pot do doma, kar pa ni tako zanimivo, da bi bilo vredno potopisa!:-)

Prekrasen dopust, primerne temperature in nikjer gužve, za razliko od plaž na jadranskih obalah! Črno goro bova sigurno še obiskala! V Srbiji sva pa tako bila že večkrat!

MŠ