Čukov blog: BiH, Črna gora in Srbija 2022

BiH, Črna gora in Srbija 2022

Sedaj, ko počasi nastopa spet potovalna "abstinenčna" kriza, sem našel čas, pa tudi voljo opisati najino lansko (2022) potovanje po Bosni, Črni gori in Srbiji. Res kakšnega dogodka ni več v spominu, so pa ostali tisti pomembnejši, ki jih je vredno opisati.

1. dan 22.7.2023

Tako sva v petek 22.7.2022 že okoli 2.00 ure startala proti Bosni. Zaradi zgodnje ure sva upala, da mogoče prehitiva čakanje na mejnem prehodu Gradiška. Ni nama ravno najbolje uspelo, saj sva za prehod potrebovala celo uro. Prva težava bi bila lahko že na bosanski strani meje, saj sem po kontroli dokumentov kar odpeljal dalje. Na srečo le nekaj metrov, saj sem potem zaslišal carinika, ki je vpil za mano. "Dali ste zaboravili, da je tu još uvek granica?" Res sem pozabil, saj smo sedaj po Evropi navajeni samo kontrole dokumentov, carine pa ne več.

Imel sem sreči, da je bil carinik še dobre volje in ni kompliciral. Le opozorilo! In že sva hitela proti Banja Luki. Cestnina je bila za slabih 20km kar 5.53€ za 3. kategorijo

potovalno spanje

V Banja Luki se nisva ustavljala, pač pa sva potegnila naprej ob reki Vrbas, do Mrkonjić grada in nad njim do jezera Balkana. Tam pa najprej kakšno uro spanca, da sva nadoknadila zgodnje vstajanje.

jezero Balkana

Po jutranji kavici ob jezeru sva ugotovila, da je jezero sicer zanimivo, vendar pa naju ni prepričalo, da bi ostala dlje časa. In sva potegnila dalje proti Plivskemu jezeru in Jajcu. Cilj je bil kamp Plivsko jezero. Kamp je kar urejen, s precej sence. Lahko pa bi lepše uredili prostor za praznenje WC kaset.

Cena kampa: 36KM brez elektrike in 40KM z elektriko

Mlinčki (vodenice) ob Plivskem jezeru

"Stara šola" kampiranja

Od tu pa s kolesom na ogled Jajca.

Saj sva tu že bila, pa je vedno videti kaj novega. Oziroma novega-starega.

Ob cesti sva najprej opazila pza, kjer je sameval en avtodom. Je pa pza v neposredni bližini centra Jajca. Koristna informacija za kakšen naslednji obisk.

pza Jajce

Kolesa prikleneva za cestno svetilko in jo peš mahneva po mestu. Skozi Travničko kapijo do katakomb, trdnjave, do Banjalučke kapije.

Đamija Esme Sultana

spomenik hrvaškim braniteljem Bosne

cerkev Svete Marije z zvonikom Svetega Luka

v katakombah

Medvjed kula

bosanska novogradnja...sagradit ćemo mi novu, još stariju!!

nekoč: avtobus pri Banjalučki kapiji

Banjalučka kapija danes

V Kranju le še spomin, v Bosni pa še obratuje! "Planika"

Travnička kapija

Hafizadiča česma ob Travnički kapiji

Ogledala sva si še znamenite slapove reke Plive, zgradbo v kateri je potekalo II. zasedanje Avnoja, nato pa na kolo in okoli Plivskega jezera nazaj do avtodoma.

slapovi reke Plive v Jajcu

zgradba v kateri je potekalo II. zasedanje Avnoj! Danes je v njej muzej!

Takega prizora danes v Sloveniji skoraj ne najdeš več!

Kdaj paše, če ne po kolesarjenju?

2. dan 23.7.2023

Preden sva se odpravila naprej sem na pza-ju opazi že eno "znamenitost", ki je ne vidimo več prav pogosto. Telefonsko govorilnico, vendar nisem prepričan, da je v še delujočem stanju. današnja mladina je verjetno niti ne zna več uporabljati. :-)

Mimo Donjega Vakufa, Bugojna, Gornjega Vakufa in Prozora se pripeljeva do naslednjega dnevnega cilja. To je Ramsko jezero. Glede na to, da je poletje in malo padavin, je gladina jezera nižja za kakšnih 40 metrov in posledično je manjša tudi površina jezera. Se pa s kakšnim terenskim vozilom, nekje pa tudi z avtodomi, lahko pripelješ povsem do vode.

Midva sva parkirala v senci v "camping Bošnjak" 43.810156, 17.51941

Čeprav mu do pravega "campinga" manjka še precej, pa lahko pohvalim lastnika, ki nama je takoj napeljal elektriko, voda je bila prav tako na voljo, sanitarije pa imava itak v AD. Če se prav spomnim sva plačala 10€ na dan za AD in 2 osebi.

pogled izpred avtodoma proti jezeru

3. dan 24.7.2022

Dopoldan sva zapolnila s kolesarjenjem ob Ramskem jezeru, nato pa kopanje v izredno topli vodi. Termometer je pokazal 27 stopinj.

Ob kavi so nama zelo pasale sveže nabrane robidnice, ki jih je lastnik "kampa" g. Bošnjak prinesel za sladico. "Pa tamle zraven jih kar sama naberita, če vama paše!". Nisva se pustila kaj dolgo prepričevati!:-)

sveže nabrane robidnice in kava!

Uživanje!

večerni pogled proti jezeru!

robidnice:-)

4. dan 25.7.2022

Vanja bi sicer še ostala tukaj, meni pa se je že "mudilo" naprej. Naslednji cilj je bil ob Blidinjskem jezeru. Ideja je bila, da bi se tja peljala po tako imenovani "cesti spasa" preko planine Vran. (več o tej cesti LINK) Ker pa je to danes bolj "cesta zaborava" so nama domačini to odločno odsvetovali. Mogoče za terenski avto, za avtodom pa sploh ne! Sicer se cesta v zgornjem deli ureja, vendar še ni primerna za promet. OK, pa drugič! In sva naredila malo daljši krog mimo Tomislavgrada do Blidinjskega jezera.

pogled z vrha na Ramsko jezero

Že od daleč sva videla močan dim na pobočju Čvrsnice, le kakšen kilometer ali dva od kampa Blidinje.
Tudi temu bi težko rekel kamp. Z eno žico ograjeno ravno področje z elektriko in pipami, vendar voda ni bila na voljo cel čas. Kontejner na enem koncu je bil hkrati trgovinica za pijačo in "recepcija". Le da je bil receptor en starejši možakar, ki je za en dan postavil ceno 10€. Pa pristavil:" Če je preveč, pa ni treba!":-) Pa tudi pijača je bila v prodaji bolj "na zaupanje". Si vzel pločevinko piva in denar pustil v nekakšnem nabiralniku!

Kamp je lociran povsem zraven Blidinjskega jezera, ki pa je očitno tako plitvo, da helikopter, ki so ga uporabljali za gašenje, vode ni mogel zajemati direktno v jezeru, pač pa so za to uporabljali nekakšen gasilski bazen, v katerega so črpali in nato iz njega zajemali vodo.

gasilski bazen

zanimiv vikend ob jezeru :-)

jakuzi v naravi

Ko sva skoraj s strahom pogledovala proti področju požara , naju je domačin pomiril z besedami: "Ovako je već deset dana!" In res se niso posebej trudili z gašenjem. V celem dnevu je helikopter le dvakrat zajel vodo in jo odpeljal proti pogorišču.

Spet sva zajahala kolesa in se odpeljala po okolici. Par kilometrov proč sva našla odlično gostilno "Hajdučke vrleti", kjer sva so kar dobro podprla. Nato pa pred avtodom in nekaj poglavij knjige.

kosilo za 2 osebi

z orožjem ne smeš v gostilno:-)

Proti večeru se je ogenj na bližnjem pobočju precej okrepil in spanje ni bilo najbolj prijetno.

5. dan 26.7.2022

Po jutranji kavi sva se odpravila dalje. Dolina Blidinje je bila zaradi požara ovita v dim, ki ga veter ni odpihnil. Spustila sva se proti Jablanici in naprej proti Mostarju. V Buni se odcepiva levo v smeri Stolca. Nekje ob cesti sem opazil še znak za spomenik letalski nesreči, ki se je zgodila 26.2.2004 in v kateri je umrl takratni makedonski predsednik Boris Trajkovski. LINK Le kakšna dva kilometra severneje od Stolca pa sva se ustavila v River camp heaven in nature. Kamp nama je bil dobrodošel, saj se je temperatura dvignila na 41 stopinj. Ob kampu teče zelo čista reka Bregava, in njenih 20 stopinj je precej osvežilnih. Pa tudi Tuzlansko pivo za 2KM.

kemični WC na sredi dovozne poti v kampu! Kotliček pa na bližnjem kandelabru!:-)

osvežitev v 20 stopinjah

6.dan 27.7.2022

Odpeljeva se naprej mimo Bileče do Trebinja. Vzameva si čas za ogled Trebinja in lahko rečem, da je zelo lepo. Predvsem stari del mesta je vreden ogleda. Pa tudi Arslanagića most v neposredni bližini Trebinja. Most so gradili med leti 1568 in 1572 in je proglašen za nacionalni spomenik Bosne in Hercegovine LINK

spomenik protifašistom 1941/45

katedrala Rojstva Blažene Device Marije

Arslanagića most

Hercegovska Gračanica

preprost način, da čebele ne letajo po vseh sadežih!:-)

Na tržnici kupiva še nekaj sadja nato pa premik v Črno goro. Mimo Nikšiča in Šavnika do Vražjega jezera. V načrtu sva imela kampiranje tukaj, ampak se je vreme kvarilo in tudi napoved ni bila najboljša. Zato sva pristala tam kot že leto prej. V kampu "Kod boće" v Razvršju, nedaleč od Žabljaka. In res je zvečer in ponoči deževalo. Pa tudi temperatura se je spustila na 14 stopinj. Spalo se je pa božansko!:-)

7.dan 28.7.2022

Vreme zjutraj ni bilo ravno najlepše, zato pa je bilo primerno za kolesarjenje. Odpeljeva se do Črnega jezera in si ogledava še dva kampa v Žabljaku. No, kampa naju nista prepričala in tako sva sklenila, da bova ostala kar v kampu "Kod boće". V Žabljaku sva srečala znane obraze. Prijatelj Mare in njegova hči sta se vračala iz Grčije in sta naredila postanek v Žabljaku. Seveda gremo na pijačo, nato pa v kamp na kosilo in popoldansko uživanje.

eden od vikendov v okolici Črnega jezera

večer v kampu

8.dan 29.7.2022

Zbudiva se v krasno jutro. Spet zajahava kolesa in tokrat imava prvi cilj vidikovac "Čurevac". Kolesa prikleneva ob vhodu v Nacionalni park, kjer je dnevna vstopnina 3€. Vstopnice pa shraniva, da jih bova pokazala na drugih vstopnih lokacijah kasneje tokom dneva. Od tu do vidikovca naju čaka še cca 25 minut hoje, ki je povsem primerljiva s kakšno od slovenskih poti po sredogorju. Tam pa naju pričaka čudovit razgled po dolini Tare.

Durmitor z Bobotovim kukom, najvišjim vrhom Črne gore

kanjon reke Tare

Zminjsko jezero

Odpeljeva se še do Zminjskega jezera, kjer neprevidna peška na cesti povzroči Vanjin padec. K sreči brez posledic. Za pomiritev in užitek si privoščiva kavo in hladno pivo pri Črnem jezeru.

za kavo z mlekom postrežejo mleko v štamperlih:-)

Lav - kralj živali in kralj med pivi!

Privoščiva si še pozno kosilo in nato vrnitev v kamp! dan je zaključen!

9. dan 30.7.2022

Današnji kolesarski cilj je prelaz Sedlo na 1907m nadmorske višine. Vanja s svojim električnim, jaz pa z navadnim kolesom. V prekrasnem sončnem vremenu je pravi užitek kolesariti.

cilj se skriva nekje tamle zadaj

sem že bližje

in na vrhu

odlična lokacija za avtodomarje

Na vrhu si privoščiva zasluženo pivo, ki je s ceno 1.80€ izredno poceni! Saj bi še enega, pa naju čaka še nekaj kolesarjenja!

cesta na prelaz

počitek po napornem dnevu:-)

Ob vračanju s prelaza Sedlo k Vražjemu jezeru srečava precej triatloncev, pa tudi približno 60 mercedesovih terencev iz različnih držav. Očitno so imeli nekakšno druženje.

Vražje jezero

Dan zaključiva že zgodaj popoldne, saj se je potem pripeljala dvourna nevihta. Nato pa spet sonce. Ampak za ta dan je bilo dovolj.

10. dan 31.7.2022

Oblačen dan izkoristiva za dopoldansko poležavanje, nato pa se peš odpraviva čez hrib do Črnega jezera.

Na poti okoli jezera srečava zanimiv par iz Poljske. Oba z električnimi kolesi, on pa je imel pripeto še nizko prikolico za prevoz psa. Pa tudi ta, se mi zdi, da je imela električno podporo.

zanimiva prikolica za psa

Skozi Žabljak se vrneva nazaj v kamp kjer zaključiva današnje pešačenje. Kar 11 km se je nabralo.

Zvečer pa se nama v kampu pridruži prijatelj Francelj imenovan tudi Lumpi. Seveda nazdravimo. Večkrat!:-)

Vanja in Lumpi v elementu:-)

11. dan 1.8.2022

V avgust stopimo v krasnem soncu in z Lumpijevim avtodomom se odpeljemo v Žabljak na kavo, po kruh. Ker je Lumpi prvič tukaj ga odpeljeva še na prelaz Sedlo. Čudovit razgled in uživanje ob pijači.

Vrnemo se v kamp, dotočimo vodo , spraznimo WC in se mimo Vražjega jezera odpeljemo naprej.

na prelazu Sedlo

ena skupinska!:-)

Most na Đurđevića Tari in spomenik Lazaru Jaukoviću, ki je kot inženir gradil most in ga kot partizan leta 1942 miniral, vendar le toliko, da je bil neuporaben za Nemce in Italijane, zrušil se pa ni!

Most na Đurđevića Tari

ostanki TAM-a in JLA

Po hladni bevandi se odpeljemo naprej. Proti meandrom Čehotine. Najdemo odcep krasne nove ceste, ki se čez par kilometrov spremeni v makadam, še malo naprej pa je ceste konec. Vrnemo se na glavno cesto in nadaljujemo mimo Plevlje do meandrov. Cesta je bila slaba, pogled na meandre pa čudovit. Lumpi jih imenuje oleandri!:-)

pogled na odprt kop rudnika premoga v Plevlji

naše mašince

meandri Čehotine

Lumpi in bor. Podpirata drug drugega!:-)

meandri Čehotine

Vrnemo se v Plevljo, kjer zaman poskušamo najti kakšno gostilno s primernim parkiriščem za dva avtodoma. Obupamo, zato pa parkiramo kar pri športni dvorani. Kot po naključju je na drugi strani dvorane odlična gostilna "Milet bašta". Seveda so bili na vrsti čevapi! Potem pa še večerna debata pred avtodomi.

večerna izmenjava mnenj:-)

12. dan 2.8.2022

Sprehodimo se po Plevlji, ki je še vedno zelo socialističnega izgleda. In nič ne kaže, da bi se to kaj kmalu spremenilo. Na tržnici kupimo sadje, Lumpi pa še žarnice na nitko, ki jih pri nas ne prodajajo več Pa še čisto poceni so bile.

Husein-Pašina đamija

socialistični bloki v središču Plevlje

prodajalna volne na tržnici v Plevlji

Cesta proti mejnemu prehodu Jabuka med Črno goro in Srbijo je v gradnji. Kar pa ne ovira domačinov pri norih prehitevanjih. Po dobri uri čakanja na meji se spustimo do Prijepolja, kjer pa smo spet v koloni. Tokrat je krivec most, ki je v popravilu in promet poteka po polžje.

mejni prehod Jabuka

Le nekaj kilometrov iz Prijepolja si ogledamo samostan Mileševa. Za pravoslavce je to zelo pomemben samostan, saj v njem poleg ostalega hranijo roko Svetega Save LINK

roka Svetega Save

samostan Mileševa

v samostanski zakladnici

Lumpi pred samostansko zakladnico

Nedaleč od samostana Mileševa se nahaja tudi trdnjava Hisarđik.

na skali je tdnjava Hisarđik

Tvrđava Hisardžik u istoimenom mestu kod Prijepolja, jedna je od najspecifičnijih vojnih utvrđenja iz perioda srednjeg veka. Podignuta je na strmom uzvišenju na mestu nekadašnjeg srednjovekovnog grada Mileševca. U ranom srednjem veku taj grad podignut na početku kanjona Mileševke, na vrhu litice, bio je u sastavu srpske države i služio je isključivo u odbrambene svrhe, kao zaštita Mileševe i puta koji je ispod nje prolazio. Sa svih strana grad je bio opasan zidinama sa četvorougaonim kulama na istaknutim mestima. Pristupačan je bio samo sa južne strane, gde se nalazilo podgrađe, iz kojeg je kasnije nastalo naselje Hisardžik. Posle 1373. Godine, kada su posedi Nikole Altromanovića podeljeni između kneza Lazara i bosanskog bana Tvrtka, Mileševac je došao u sastav bosanske države i zajedno sa manastirom Mileševa ušao u sastav poseda Sandalja Hranića. Grad je bio zaštita Mileševi, a istovremeno zaštita i čuvar trgovcima i karavanima koji su iz Primorja, na putu za unutrašnjost Srbije, Makedoniju, Bugarsku i Tursku ovuda prolazili.

vir: sandžak travel

V Novi Varoši poiščemo menjalnico, nato pa nadaljujemo do Kokinog broda oz. Etno sela Vraneša. Odlična hrana, prespati pa tu ne smemo zaradi nekakšnih inšpektorjev iz NP , ki večkrat pridejo mimo. Napotijo nas v kamp Filipov breg.

Jez na Zlatarskem jezeru pri Kokinem brodu

Odlična "kočerja" v Etno seli Vraneša! Pleskavica s pečeno papriko v testu in zeljnata solata!

Po kakšnih desetih kilometrih najdemo kamp Filipov breg, ki nosi ime po lastniku Filipu. Logično! Kamp je lociran na bregu s prekrasnim pogledom na Zlatarsko jezero. Za šotore so narejene majhne terase, za dva ali tri avtodome pa je narejen prostor pod cesto, po kateri pa praktično ni prometa. Za sanitarije je spodaj postavljen kontejner s tuši in WC-jem, gradijo pa tudi brunarico za glamping. Filip nas takoj povabi na domačo rakijico in debato. Pove nam, da je drugače diplomiran ekonomist s službo v Beogradu, ki pa jo je pustil in se preselil na "dedovino", kjer poskuša z EKO turizmom. Kakor se je tega lotil res upam, da mu bo uspelo. Vsekakor se bova še vrnila na Filipov breg.

Zvečer pa ob kozarčku proslavimo 30 let firme. Za vsako leto posebej!:-)

kamp Filipov breg

prostor za avtodome

dedova hiša z začetka 20. stoletja

pogled proti Zlatarskem jezeru

Uživanje v razgledu!

13. dan 3.8.2022

Mimo Zlatarskega jezera se odpeljemo v smeri Zlatibora. Pri tematskem parku El Paso si naredimo pavzo in si ogledamo srbske kavboje in indijance!:-)

Moj črni konj ne rabi uzde!
Uboga me brez vajeti!...:-)

V majhni starinarnici smo našli tudi bankovec za 50 milijard dinarjev. Vreden verjetno ni bil veliko, zanimiv je pa zaradi številke! 50 000 000 000 dinarjev!!! :-)

Preden pa prispemo v Zlatibor smo se ustavili še pod smučiščem Tornik. Ko smo parkirali smo opazili, da so povsod nameščene table z navodili, kako plačati parkirnino Z SMS. Seveda je bilo vse v cirilici, ki pa je žal ne znamo več prav dobro. Pa je mimo prišel eden od delavcev in nas napotil na njihovo službeno parkirišče. Tam vas redarji ne bodo preganjali, pa tudi parkirnine ni treba plačati. Seveda smo izkoristili možnost zastonj parkiranja. Saj smo vendar Gorenjci!:-)

Na vrh smučišča Tornik smo se odpeljali s sedežnico, v dolino pa kar peš. Saj ni daleč, pa tudi razmigati se je potrebno včasih. Že tako je veliko sedenja v avtodomu.

pogled proti Zlatiboru,
od koder na Tornik pelje najdaljša gondolska žičnica na svetu v dolžini 9 kilometrov

In ko si končno oddahnemo od naporne hoje in si privoščimo osvežitev v obliki hladnega piva, lahko opazujemo redarje, ki se po parkirišču vozijo z neko čudno škatlo na strehi. Zvečer smo v mestu tudi govorili z enim od redarjev in nam je razložil, da so v tej škatli nameščene kamere, ki preberejo registrske tablice in jih primerjajo z podatki o plačani parkirnini. In če nisi plačal dobiš položnico po pošti! Še dobro, da smo parkirali na tistem službenem parkirišču!

redarski avto s kamerami na strehi

V Zlatiboru parkiramo v Kampu Zlatibor, zvečer pa v mesto. Čevapčiči kličejo!

"Kraljeva česma" v Zlatiboru
postavljena v znak spomina na obisk tedanjega kralja Srbije Aleksandra I. Obrenovića dne 20.8.1893

spomenik Generalu Krsti Smiljaniću
Smiljanić je najbolj poznan kot poveljnik Dravske divizijske oblasti, ki je uspešno sodeloval v borbi za severno mejo leta 1919 na Koroškem

tri take porcije plus pijača...22€!

14. dan 4.8.2022

Lepo jutro izkoristimo za hojo. Iz kampa do spomenika pobitim partizanom in ranjencem iz obdobja "Užičke republike", ter naprej do Zlatibora. Nato pa se odpeljemo v Jokino vrelo. Na nekem izviru so zgradili bazen in ter par lokalov ter postavili ležalnike. Prav z veseljem smo se ohladili v tej vodi.

NAKURNJAKI - V vseh dimenzijah!:-)

Jokino vrelo

Jokino vrelo

Po tej prijetni ohladitve pa nas je čakal še premik v Gučo. S prijatelji smo bili dogovorjeni, da se tam najdemo, saj se je naslednji dan začel "Sabor trubača 2022 u Guči". Naša dolgoletna prijateljica Lela nam je našla parkirišče, nato pa smo si privoščili pečenega odojka! Tam ga res znajo speči!

Lumpi s šubaro

15.dan 5.8.2022

dan smo namenili počitku in uživanju. Seveda nismo pozabili na gurmanske dobrote , ki jih nudi Guča. Popoldan so prispeli tudi prijatelji s svojimi avtodomi, zvečer pa sva z Vanjo šla na koncert Danice Crnogorčević, Dejana Jevđića ter predvsem Dejana Petrovića. Dan se je zaključil z ognjemetom!

se že vrti!!

S verom u Boga, za Kralja i otadžbinu!

Sedaj smo pa vsi zbrani! 7 avtodomov!

svadbarski kupus

koncert Dejana Petrovića

16. dan 6.8.2022

Dopoldne gremo vsi skupaj na pijačo v mesto. Da se je festival začel so nazorno kazale tudi cene, ki so bile precej višje, kot dan prej. Je treba zaslužiti kadar se da!

cerkev v Guči

detajl z vrat cerkvene ograje

spomenik trubaču v Guči

Ustavimo se še pri Leli in Raši, saj se spodobi, da se jima vsaj zahvalimo za parkirišče. No, pa tudi plačati ga moramo.

pri Leli

Lelin mož Rašo

Popoldne nam je Rašo kar s samokolnico pripeljal cel lonec "svadbarskega kupusa", ki ga je sam skuhal. Kot vedno je bil tudi sedaj odličen!

Zvečer pa z Vanjo, Lumpijem in Darino zaključimo dan v pravem vzdušju Guče!

17.dan 7.8.2022

Po zajtrku se poslovimo od Lele ter jo spet mahnemo vsak po svoje. Midva in Lumpi se preko Užic in Mokre gore odpravimo do Šarganske osmice. Ker smo se vsi že peljali po tej ozkotirni progi, se po pavzi odpeljemo proti Višegradu. Na bosanski meji čakamo debelo uro. Carinik zahteva dokumente, medtem pa mirno vpraša, če imamo kakšno hladno pivo v hladilniku. Seveda mu ga damo in brez kakšne kontrole dokumentov naju spusti naprej. Povsem isto se je dogodilo Lumpiju. " hladna piva in brez problema smo šli lahko dalje!:-)

avto, predelan za vožnjo po tračnicah

postaja Šarganske železnice

litvanca z Lado Nivo

V Višegradu parkiramo pred znamenitim Andrićgradom. Cena parkiranja je 1KM/uro. Sledi ogled tega Andrićgrada, ki je posvečen spominu na Nobelovega nagrajenca Iva Andrića. Obenem je tudi center kulture, univerzitetni center in hkrati magnet za turiste. Polno je tudi stojnic z vso mogočo šaro, kar ne preseneča, saj je skoraj polovica delovno zmožnega prebivalstva brezposelnega.

nad kinodvorano se bohoti mozaik, na katerem so upodobljeni in močno izstopajoči bosansko-srbski politik Milorad Dodik, teniški igralec Novak Đoković, pisatelj Branko Čopić in pobudnik izgradnje Andrićgrada režiser Emir Kusturica

spomenik Ivu Andriću

V Višegradu se čez reko Drino vije tudi znameniti "Most Mehmed-paše Sokolovića", in je hkrati tudi eno najznamenitejših del arhitekture iz obdobja od 15. do 19. stoletja v Bosni in Hercegovini. Hkrati s starim mostom v Mostarju se nahaja v Unescovem seznamu kulturne dediščine

most Mehmed-paše Sokolovića ali Stari most v Višegradu

Ker nas čaka še kar nekaj vožnje se odpeljemo v smeri Sarajeva. Ker je to področje precej slabo poseljeno tudi ne najdemo kakšne gostilne za kosilo. Končno se ustavimo v gostilni Ognjište, malo pred Podromanijo. Seveda s ene moremo upreti čevapčičem, nato pa se še z lastnikom dogovorimo, da lahko parkiramo za restavracijo in tam tudi prespimo.

18.dan 8.8.2022

V gostilni Ognjište so nam že navsezgodaj spekli domač kruh. Zajtrk je bil tako odličen, vremenska napoved za čez dan pa slaba. Zato se kmalu odpeljemo dalje, čez Pale na Jahorino. Ob poti opazimo reklamo za obcestno gostilno s sliko odojka na žaru in napis: " Jedite meso! Hleb je potrebno zaraditi!" :-)

Na Jahorini se z gondolo zapeljemo na vrh, nato pa se še sprehodimo do bližnjega oddajnika. Kamorkoli pogledaš pa vidiš vse polno tujcev iz muslimanskih držav. Njihove žene imajo namreč vse z rutami pokrite lase in obraz.

vse polno je muslimanskih turistov

na vrhu Jahorine

Lumpi je medtem postal tudi "Čika Lumpi", saj ga je tako poimenoval oče hčerkice, ki se ni hotela fotografirati na Jahorini.

smučišč je kar precej

Vanja se je nato v dolino spustila z gondolo, midva z Lumpijem pa s tistimi "poletnimi sankami na tračnici"

le kakšen Restoran bo tole??

Pot nas je peljala naprej v smeri Trebeviča, kjer je bila za Olimpijado 1984 zgrajena proga za bob. Kar je ostalo od nje je še tam vedno moč videti. Nas je pa med ogledom ujele tudi prve kaplje dežja, zato smo se odpeljali naprej proti Sarajevu.

Kar je ostalo od proge za bob

Pred Sarajevom nas je ujela kratka , a precej močna nevihta tako, da so bile ulice hitro poplavljene.

poplava v Sarajevu

očitno imajo v BIH nove registrske tablice.

No, dež je kmalu ponehal in parkirali smo v kampu Oaza na Iliđi. Na "kočerjo" pa k Brajloviću.

v kampu Oaza

Čudesa od mesa!

Hrana pri Brajloviču je bila fenomenalna. Znesek na računu je bil 220KM, plačali smo pa le 122KM. Napaka blagajnika ali pa popust "na stalne goste":-) Ob izhodu smo pa opazili, da smo imeli kar precejšno srečo. Zaradi dežja pred našim prihodom namreč ni bilo kakšne gužve na vhodu. Mizo smo dobili takoj. Ko pa smo odhajali je bila za vstop kar kolona.

kolona za k Brajloviću!

na nekaterih stavbah se še vidijo posledice vojne

moja naslednja firma! LUTRIJA - za vlastite potrebe!:-)

Prijatelju Viliju smo zvečer še voščili za njegov 61. rojstni dan in dan je bil zaključen. Pa še deževati je spet začelo.

19. dan 9.8.2022

Po zajtrku se odpravimo na Iliđo v menjalnico. Avtodome parkiramo kar na pločnik in naredimo kar malo gneče na cesti. Ni minilo dolgo, že se je mimo pripeljal policaj in nas na srečo le prijazno opomnil, vsem ostalim pa začel pisati kazni za napačno parkiranje.

Ustavimo se pri Izviru reke Bosne. Lumpi je zelo prijazno ogovoril blagajničarko na vhodu, zato pa smo plačali le eno odraslo in dve študentski vstopnici! Park okoli izvira reke Bosne je lepo urejen, le vreme nam ni bilo ravno naklonjeno. Oblačno in nič kaj prijetno je bilo. Zato smo se kmalu odpeljali naprej, tokrat v Vitez, v Etno selo Čardaci.

izvir reke Bosne

zanimivi znaki

park ob izviru reke Bosne

Zanimivo Etno selo ob reki Lašva ima veliko asfaltirano parkirišče za skoraj 100 avtomobilov. Poleg Etno sela je namreč velika ribiška restavracija s svojimi ribniki, prav tako pa tudi precej velik bazenski kompleks. In zvečer je bilo parkirišče skoraj polno. Poleg nas sta bila še dva ali trije avtodomi, ki so prav tako tukaj prespali.

bazenski kompleks zraven Etno sela Čardaci

Etno selo Čardaci

20. dan 10.8.2022

Dan se je bil oblačen , zato smo opustili idejo, da se povzpnemo še na planino Vlašič. To bo ostalo za naslednjič. Smo se pa premaknili v Turbe, kjer že poznava odlično restavracijo. "Vlašička kuća!" Ker je bilo še dopoldne smo misel na kosilo opustili, založili pa smo se s sladicami, predvsem pa z odličnim Vlašičkim sirom.

Vlašička kuća

hurumašica, baklava, rihvanija, kadaif....vse je odlično!

kahva postrežena v filđanu in dve kocki sladkorja!

Na poti do Jajca se je na najinem avtodomu števec obrnil pri 88888km. Res nisva vseh naredila midva, cifra je pa zanimiva. V Jajcu je bilo živahno kot v panju. Ta dan je bil ravno tržni dan, in kamorkoli si pogledal so bile stojnice z vso mogočo in nemogočo šaro.

Zanimiv napis na kanti za smeti! Ne bacaj smeće! :-)

Še enkrat si, tokrat z Lumpijem ogledamo Jajce in slapove, nato pa k mlinčkom na Plivskem jezeru. Tukaj je bilo prav tako kot na Jahorini spet vse polno muslimanskih turistov iz arabskih držav.

Se je pa na Lumpijevem avtodomu naenkrat prižgala rdeča opozorilna lučka. Ni nam preostalo drugega kot obisk mehanika. Kot nalašč tam lučka ni svetila več. Mnenje mehanika je bilo, da ni kakšna večja napaka, zato se odpravimo dalje proti Štrbačkim slapovom. Kljub temu, da je motor Lumpijevega avtodoma občasno deloval le s tremi cilindri, smo se preko Mrkonjić grada, in Ključa pripeljali do Bosanskega Petrovca in si privoščili večerjo. Seveda spet čevapčiče.:-) Vanja je bolelo grlo, zato si je naročila toplo limonado. Dobila pa limonado z ledom in kozarec tople vode. Še ena bosanska fora!

stara jugoslovanska registrska tablica

Po večerji sva se z Lumpijem poglobila v težave z motorjem. Ugotovila sva, da je nekaj narobe s kabli, zato sva jih učvrstila z vezicami. Pa je pomagalo le za nekaj kilometrov, potem pa spet isto.

Zanimiv dan smo zaključili ob reki Uni, v kampu Šefik. Zvečer se oglasita tudi stara avtodomarja Vida in Bojan iz Velenja. Zanimiva debata, nazdravljanje s "tekoči problemi", nato pa počitek.

kamp Šefik

21. dan 11.8.2022

Po zajtrku odkolesarimo proti Štrbačkemu buku. Zanimivo, vredno ogleda, drugače pa nič kaj posebnega.

Unska podmornica

Štrbački buk

Naša naslednja planirana postaja je bil Bihać. Vendar pa smo že po nekaj kilometrih v stoječi koloni. Spregledali smo namreč znak, da se ob določeni uri zaradi miniranja in gradnje nove ceste, promet zapre za eno uro. Sva pa to uro z Lumpijem izkoristila za nekaj partij balinčkov kar tam na cesti

balinčki med čakanjem

No, končno smo prispeli v Bihać, si ga ogledali, si privoščili kosilo in odbrzeli dalje. Tokrat na opuščeno vojaško letališče Željava.

cerkev Svetega Antona Padovanskega v Bihaču

Bihaški sarkofagi

Konak

Fehtija Đamija

"Jugo poroka" v Bihaću

Midva sva Željavo obiskala že tretjič, Lumpi pa je bil tu prvič. Ob vsakem najinem obisku je tam več ljudi. Tokrat so na opuščenih letaliških pistah dirkali z motorji, registrske tablice pa so bile od poljskih, italijanskih , nemških, slovenskih....

zapuščena Dakota C-47 pred vhodom na Željavo

Željava

vhod ali pa izhod za letala

v nekdanjem letalskem bunkerju

opuščena letalska pista

Zadnji premik tega dne je bil v kamp Plitvice. Planirali smo sicer prespati v kampu Korana, ki je odličen kamp, vendar brez rezervacije v kampu ni bilo prostora. Torej kamp Plitvice. Zelo urejen kamp, veliko prostora, pa tudi veliko gostov. Vsekakor priporočam za obisk.

22. dan 12.8.2022

Ob odhodu iz kampa smo bili priča manjši prometni nesreči nemških turistov s počitniško prikolico in avtomobila v kampu. Takrat še vidiš kako krhke so prikolice, pa tudi avtodomi. Trk ni bil močan, škoda na prikolici pa kar precejšnja. Predvsem pa slaba volja obeh udeležencev.

Kakorkoli pot nadaljujemo preko MP Krasinec in kmalu prispemo v Griblje. Tu se spet srečamo z nekaterimi prijatelji, s katerimi smo bili že v Guči. Branka, Darja in Uroš. Z velikim veseljem se potopimo v toplo Kolpo.