Čukov blog: Bolgarija, Grčija in Srbija 2018

Bolgarija, Grčija in Srbija 2018

Za letošnji poletni dopust sva si izbrala potovalno Bolgarijo in dopustniško Grčijo. In tako sva se v četrtek 26.7.2018 odpravila dogodivščinam naproti. Namenoma v četrtek, saj sva hotela prehiteti kolone na meji med Hrvaško in Srbijo v Bajakovem, ki se poleti vsak vikend pojavljajo na tem mejnem prehodu. Ni nama povsem uspelo, saj sva vseeno čakala kakšno uro.

8 kolon na izhodu iz Hrvaške se pregužva v 3 kolone do srbske meje tam pa spet v 6 kolon

Sva pa zato pri Beogradu za nagrado lahko v koloni čakala še eno uro, in opazovala, da se vozniška kultura v Srbiji ne razlikuje prav veliko od vozniške kulture v Sloveniji.

Približno 70 km južneje od Beograda se nahaja Topola, najin cilj za prvi dan. Že pred Topolo lahko opazimo na hribu Oplenac pravoslavno cerkev Sv. Đorđa. Sama Topola ni prav velika, zato sva hitro našla primerno parkirišče za najinega Čuka, tako da bova lahko tam tudi prespala. 44.253269 020.676746 Parkirala sva praktično čez cesto od Karađorđevega konaka in Hrama Rođenja Presvete Bogorodice. Vstopnina v konak , cerkev Sv.Đorđa na Oplencu in hišo Kralja Petra I. je znašala 3.5€/osebo.

Karađorđev konak

Karađorđeva cerkev

Karađorđev konak

Đorđe Petrović Karađorđe

Karađorđev kip na vhodu v konak in znameniti top Aberdar

Ena od zanimivosti je top "Aberdar". Ta je razstavljen ob kipu Karađorđa ob vhodu v muzej. Posebnost tega topa je, da ni bil nikoli uporabljen v boju. Uporabljal se je takrat, ko je bilo potrebno ljudstvu sporočiti kakšno važno novico. Strel iz tega topa je to najavil. Naj bi pa bil tako glasen, da se je strel slišal tudi do 70 kilometrov daleč.
Poleg tega pa na topu manjka desni ročaj, ki je imel obliko delfina. Ročaj so odstranili z namenom, da bi iz njega ulili krono za Kralja Petra I. leta 1904 in tako simbolično ustvarili povezavo z njegovim prednikom Karađorđem. Krona je bila ulita v Franciji, v Beograd je prispela z Orient Expresom in je edina krona kakšnega srbskega vladarja, ki se danes nahaja v Srbiji.

Od tu sva se povzpela na hrib Oplenac, kjer sva si ogledala cerkev Sv.Đorđa, ki je hkrati grobnica in mavzolej dinastije Karađorđević. Cerkev je veličastna petkupolna zgradba, notranjost pa je okrašena z več kot 40 miljoni raznobarvnih steklenih koščkov v 15000 barvnih niansah., ki tvorijo freske iz 60 srednjeveških srbskih cerkva. Sami mozaiki obsegajo cca. 3570 m2 površin v cerkvi in kripti.

Cerkev Sv.Đorđa na Oplencu - grobnica in mavzolej dinastije Karađorđević

grobnica Đorđa Petrovića Karađorđa

Posebno doživetje pa je ogled kripte.

Takoj nasproti cerkve je hiša Kralja Petra I., ki hrani osebne predmete, ikone in slike iz obdobja dinastije.

Kralj Petar II.

Kralj Aleksandar , ki je bil ubit v Marseillu

Ikona "zadnja večerja", ki je izdelana iz biserovine

Ena od pomembnejših je ikona "Zadnja večerja". Izdelana je iz biserovine in je bila poročno darilo jeruzalemskega partiarha Damjana Kralju Aleksandru in Kraljici Mariji 16. oktobra leta 1924.
Kralj Aleksander je naročil , da se mora ikona postaviti pred oltar v hramu Karađorđevićev na Oplencu. Tam jo je ob pogrebu Kralja Aleksandra , ki je bil leta 1934 ubit v Marseillu, videl nemški odposlanec Herman Goering. Po položitvi venca , na katerem je pisalo "Našemu velikemu sovražniku - Nemški Rajh", je Goering dolgo stal pred ikono in stalno ponavljal "Čudovito!"
Takoj po okupaciji Beograda 3.maja 1941 je Goering poslal elitno enoto nemških sil z namenom vzeti ikono in jo poslati v Nemčijo. Razstavljena je bila na zidu Goeringovega dvorca v Berlinu vse do leta 1947. Od tu je bila potem vrnjena na Oplenac.
Zgodovinarji trdijo, da je ob enem od obiskov Oplenca Tito ukazal, naj se ikona odnese v njegovo rezidenco, vendar naj bi Aleksandar Ranković odvrnil, da je to del zgodovine srbskega naroda. Ikona je tako ostala del zapuščine Karađorđevićev. To naj bi bil prvi resni konflikt med Titom in Rankovičem.

maršalska palica Kralja Aleksandra

Kot zadnjo pa sva si ogledala še "Kraljevo vinarijo". Posebnost vinarje je klet. Je v dveh nivojih, posebej za bela in rdeča vina. Kapaciteta kleti je 400.000 litrov vina. 87 sodov po 4000 litrov, 24 manjših, štiri betonske cisterne po 14500 litrov in betonska cisterna obložena s steklom prostornine 90000 litrov.
Film o "Kraljevi vinariji"

Prav tako so posebnost tudi arhivska vina. Približno 280 steklenic se nahaja na drugem nivoju. Najstarejša je Žilavka iz leta 1931, najmlajše pa je vino staro 55 let. Vina so v steklenicah v treh velikostih, v steklo pa je vtisnjen kraljevski grb. teklenice so bile naročane v Italiji in na Češkem, danes pa se jih zaradi krhkosti ne smejo niti dotikati.

Več o obisku Topole na TUKAJ!
Dan je bilo potrebno zaključiti s kakšnim finim poznim kosilom oz. srbsko žar-varianto. Z lahko sva našla primerno obcestno gostilnico in užitek brbončic se je lahko začel.

do tukaj: 663 km

2. dan - petek 27.7.2018

V sončnem jutru se odpraviva naprej v smeri proti Kragujevcu, Jagodini, Paračinu in Zaječarju. Zajtrk si privoščiva na makadamskem delu bencinskega servisa 44.143710 020.742487, kjer bi se lahko tudi spalo. Z vožnjo nadaljujeva skozi center Kragujevca, vendar se ne ustavljava. Na avtocesto zapeljeva šele v Jagodini, pa še to le do Paračina. Tam pa po lepi cesti proti Zaječarju.

Križ v rondoju pri Kragujevcu

Na avtocesti prehitiva kamion naložen z "dixiji". Se mi je najprej zdelo malo smešno, ampak, ko sva se vračala, sem jih na vseh avtocestnih počivališčih v Srbiji videl postavljenih po nekaj. Lepo da skrbijo za potrebe popotnikov.

Prihajajo časi velikega sranja!:-)

Cesta proti Zaječarju

Se pa na teh malo manj obljudenih cestah znajdejo tudi že povsem odsluženi tovornjaki.

Naslednja postaja je bila v Gamzigradski banji. Tu so precej dotrajane (vsaj po zunanjem izgledu) toplice, vendar pa je bilo kar precej turistov. Našel se je tudi avto z registracijo Maribor.
Hotela sva si ogledati Felix Romuliano, zato sva se s kolesi odpravila kakšnih 5 kilometrov po lepi novi cesti do arheoloških ostankov enega najbolj zanimivih antičnih naselij odkritih v Srbiji iz časov Rimskega imperija. Ostanki tega utrjenega castruma, ki je bil s površino 60.000 m² večji in pomembnejši od Dioklecijanove palače v Splitu pričajo, da gre za zelo važno naselje in skoraj gotovo za rezidenco cesarja Galerija. Dosedanja arheološka izkopavanja so odkrila obzidje približno kvadratnega tlorisa z valjastimi obrambnimi stolpi (na ožjih stranicah obzidja so po trije, na širših stranicah pa po štirje obrambni stolpi), več različnih zgradb, termalna kopališča in večje število lepih mozaikov.

Ob poti lahko opazujeva ostanke socialističnega spomenika, ki ga že dolgo ni nihče urejal, pa tudi nekdanja stavba zadruge, ravno tako zapuščene. Ostanki nekdanjih časov.

Kmalu za Zaječarjem prestopiva mejo na mejnem prehodu Vrška Čuka. Prva stvar je bila nakup bolgarske vinjete. Za 1 teden 16 levov. Takoj nato pa je potrebno uro prestaviti za eno uro nazaj. Ampak pred nami so res samo v tem primeru!:-)

Kmalu za mejnim prehodom opaziva odcep za Belogradčik. Ker nisva bila pozorna na garminova navodila mirno zavijeva desno in po ovinkastih in grozno luknjastih naslednjih 40 kilometrih počasi le napredujeva proti najinem vmesnem cilju - trdnjava v Belogradčiku.

pogled po Bolgarskih ravnicah

ostanki ruskih kamionov, ki verjetno še služijo namenu

Kireevo ali Rakovitsa ali Podgore....vasi so si povsem podobne. Neurejene in skoraj zapuščene

Končno prispeva v Belogradčik in parkirava tik pod trdnjavo 43.624186 22.676478 Lahko bi se prespalo, vendar parkirišče malo preveč visi.

Ogledala sva si trdnjavo (vstopnina 6 LV/osebo), katero so Rimljani zgradili v 1. stoletju našega štetja. Kasneje so jo Bizantinci, Bolgari in Turki večkrat porušili in ponovno zgradili. Sednja trdnjava je bila zgrajena leta 1850 med vladavino Sultana Abdulmedžida I.

Iz Belogradčika se odpraviva naprej proti Plevnu. Zanimivo je , da so med naselji ceste še kolikor toliko urejene, s kakšno ogromno luknjo sem ter tja. Ko pa prideš v naselje , je pa cesta tako luknjasta, da se premikaš 20 km/h pa še ne moreš mimo lukenj. So pa le-te lahko globoke tudi več kot 15 cm.

vojaški lovec v enem od mestnih parkov

Je pa še ena značilnost teh vasi. Ceste so ozke, razen na sredi vasi (ali mesteca). Tam pa se razširi kot bi bili v velemestu. Verjetno so imeli tam kakšne socialistične parade ali kaj podobnega. Tako se naprimer na cesti proti Plevnu sredi ničesar cesta razširi na kakšnih 20 do 30 metrov v dolžini nekaj kilometrov. Ko sem doma kasneje to pogledal na Google maps sem videl, da je to bilo (ali pa je mogoče še) del nekakšnega letališča. Okoli pa same njive. :-)

Malo pred Plevnom naju je ujela nevihta in vsaj malo ohladila ozračje.

Zvečer sva prispela v Pleven in parkirala v Skobelev parku tik pred Panoramo. 43.399520 024.606533 Parkirišče je primerno tudi za spanje, vendar so se tu ponoči "vaški frajerji" urili v driftanju . Zato sva se premaknila kar na eno od ulic v Plevnu.

do tukaj: 1144 km

3. dan - sobota 28.7.2018

Najprej sva si ogledala Panoramo. Zgrajena je bila leta 1977, ob 100. letnici Rusko-Turške bitke v Plevnu, v kateri so bili zmagovalci Rusi. Osvoboditev Plevna je bil prelomni trenutek v Rusko-Turški vojni 1877-1878. Panorama stoji na dejanskem mestu bitke in prikazuje samo bitko v 360 stopinjskem pogledu.

Panorama Pleven

Strojnica Gatling

Slikanje v Panorami je prepovedano, zato sem nekaj slik naredil naskrivaj.

Prizor iz Panorame

Potovanje nadaljujeva spet po grozno luknjasti cesti mimo vesice Devetaki do mesta Veliko Tarnovo.

cesta , ki ni cesta :-(

Parkirala sva na brezplačnem parkirišču za avtodome 43.087070 25.650160 le kakšnih 5 minut hoje od trdnjave Tsarevets. Poleg so sanitarije, lahko pa se natoči tudi voda.

Trdnjava Tsarevets

Ogledala sva si trdnjavo Tsarevets, ki je bila med leti 1185 in 1393 glavna trdnjava Drugega Bolgarskega imperija in kot taka sedež kraljevine in patriarha.

trdnjava Tsarevets

Patriarhalna katedrala Sv. Vaznesenje Gospodnje

Je pa v Velikem Tarnovem še nekaj znamenitosti, ki pa sva si jih zaradi pomanjkanja časa ogledala le na daleč. Ena takih je likovna galerija Boris Denev in Asenov spomenik.

Likovna galerija Boris Denev v Velikem Tarnovem

Asenov spomenik

Asenov spomenik je bil postavljen leta 1985 ob 800.obletnici vzpona bratov Asena in Petra in določitve Tarnova za glavno mesto Drugega Bolgarskega Kraljestva (1185-1393). Spomenik je posvečen štirim Bolgarskim kraljem - Assen, Peter, Kaloyan in Ivan Assen II. V času njihove vladavine je postala kraljevina in mesto Tarnovo eno najbolj pomembnih in močnih v Evropi.

Samovodska charshija - turistični center z majhnimi trgovinicami z lokalnimi artilki

Samovodska charshija je turistični center Velikega Tarnova, kjer lahko najdete majhne trgovinice z lokalnimi artikli, pa tudi lokale, kjer se popotnik lahko odpočije in okrepča. Nedaleč proč je tudi zelo znana lokalna restavracija Shastliveca, ki je bila ob najinem obisku nabito polna. Zato sva si morala kosilo privoščiti drugje.

Zelo poznana restavracija z bolgarsko hrano - Shastliveca

Katedrala Rozhdestvo Bogorodichno

Naslednja postaja najinega potepanja po Bolgariji je bila etnografski muzej na prostem Etara. Ker pa sva ostala brez bolgarskih Levov, s kartico pa ne moreš plačati vstopnine, sva si na žalost lahko etnografski muzej ogledala le od daleč. No ja , vsega se pač ne da videti!

Etnografski muzej na prostem Etara

Do najinega planiranega parkirišča sva se morala po zelo ovinkasti cesti dvigniti na prelaz Shipka. Tam stoji spomenik bitki med Rusi in Turki avgusta leta 1877. Do spomenika vodi kar 900 stopnic, ampak če sva že tu bova zmogla tudi te. Na vrhu je bila žal megla , razmigala sva se pa le.

900 stopnic v meglo

spomenik bitki iz leta 1877

Ostal nama je še spust proti Kaznlaku, kjer sva si v kampu pri mestu Kran privoščila Kranjsko klobaso:-)

V Kampu za motelom Kransko hanche naju pričaka urejena zelenica, več kot to pa ne. Sanitarije in tuši so v nekakšnih glamping hišicah, vendar ne vem kdo bi si želel prespati tam.

do tukaj : 1415 km

4. dan - nedelja 29.7.2018

Dan sva začela z ogledom muzeja vrtničnega olja. Področje okoli Kazanlaka je poznano po pridelavi le-tega. Za izdelavo 1 litra vrtničnega olja je potrebno 3 do 3.5 tone vrtničnih cvetov, zato je tudi cena tega olja precej visoka.

muzej vrtničnega olja

"naprave" za pridobivanje vrtničnega olja

seveda pa je tu tudi trgovina

Pot naju je potem vodila mimo neskončnih vinogradov in sadovnjakov mimo Slivna, Karnobata in Šumna vse do Varne.

neskončni vinogradi

ogled konjenika izklesanega v skalo v bližini Madare sva zaradi dežja izpustila

V okolici Varne na zelo poznani plaži Zlatni Pyasatsi (razen enega zelo neuglednega) nisva našla kampa , kar je bilo kar razočaranje. Naslednji je bil šele čez kakšnih 30 kilometrov, ampak zaradi pozne ure ni bilo druge izbire. No, pa nisva bila razočarana. Kamp Saint George nama je bil kar všeč, saj sva res že potrebovala malo poležavanja na plaži. Tu sva ostala dva dni.

samo da je klima v prikolici

peščena plaža in topla kristalno čista voda v kampu

masaže so bile izredno poceni, res pa je, da niso imeli nikogar, ki bi masiral:-)

počitek in knjiga

taka inštalacija v EU je verjetno res samo v Bolgariji

nekateri si privoščijo tudi streho nad prikolico

še en biser pavšalistov

5. dan - ponedeljek 30.7.2018

Uživanje in počivanje v kampu

6.dan - torek 31.7.2018

Premakneva se iz najbolj vzhodne točke najinega potovanja proti Varni. Tam sva po enournem kroženju po središču Varne in iskanju parkirišča za najinega Čuka obupala in se odpeljala obrobje. Ob Delfinariju sva končno parkirala in se s kolesoma odpeljala do Retro muzeja, ki je nameščen v trgovskem centru Grand Mall v centru Varne. Presenečen sem ugotovil, da so povsod urejene kolesarske steze, pa tudi vozniki so bili precej strpni. Ne le do kolesarjev , pač pa tudi do ostalih udeležencev v prometu.
več o Retro muzeju na TUKAJ

zastava 101

Wartburg

kdo se ne spomni Filter 57

Čajka

včasih "naši" Dinarji

novoletni okraski

Več o Retro muzeju na linku http://miran2016.blogspot.com/2018/09/retro-muzej-v-varni.html

ena od cerkva v Varni

Precej naju je presenetil zelo lepo urejen in za promet zaprt center Varne.

Na enem od trgov so bile na tleh plošče z imeni mest in oznako smeri. Med njimi tudi Ljubljana.

Ljubljana v Varni:-)

Naslednja postaja je bil Nessebar ob t.i. Sončni plaži. Starodavno mesto , včasih imenovano Mesembria je glavno bolgarsko turistično središče na obali Črnega morja. Včasih ga imenujejo "Biser Črnega morja" pa tudi "Bolgarski Dubrovnik". V njem je namreč precej muzejev, ki pričajo o tritisočletni zgodovini mesta, saj se je dolgo nahajal na meji raznih cesarstev. Od leta 1983 pa je vpisan tudi na UNESCO-v seznam zgodovinske dediščine.
So pa Bolgari izkoristili obilico turistov v mestu in v majhnih trgovinicah lahko kupiš prav vse. Od nogometnih dresov pa do zelenjavnih semen:-)

na vhodu v Nessebar

Nessebar

vodnjak v Nessebaru

Dan sva zaključila pri Sozopolu, na dolgi mivkasti plaži Piasachni Diuni. Je bila pa to mivka iz zdrobljenih školjk. Sledi dva dni uživanja na plaži.

Najina "baza" V Sozopolu

gužve ni bilo

Tudi tu so bili pavšalisti neizbežni:-)

Kljub nevihtnim oblakom so bili srfači in kajtarji neumorni

nekateri pavšalisti so si zgradili kar manjše vile:-)

7.dan - sreda 1.8.2018

Uživanje na plaži pri Sozopolu

8.dan - četrtek 2.8.2018

Odpeljeva se v Burgas na ogled peščenih skulptur. Zelo zanimivo:-)

Več peščenih skulptur TUKAJ!
Sva pa v Burgasu naletela še na eno zanimivost. Na prehodih za pešce imajo napisano, da je potrebno pogledati v obe strani!:-)

Do naslednje postaje imava približno 270 kilometrov avtoceste. Peljeva se v Plovdiv. Ob avtocesti so spet nepregledna polja, tokrat s sončnicami.

Parkirišče najdeva pred hotelom Ramada. Od tu imava le nekaj korakov in že sva v starem delu mesta, ki je prav tako zaprt za promet in zelo lepo urejen. Trgovinice in lokalčki kar vabijo mimoidoče.

Spomenik Alyosha

Na bližnjem hribu nas pozdravlja spomenik Alyosha, posvečen padlim sovjetskim vojakom med Sovjetsko okupacijo Bolgarije med II. Svetovno vojno. Bolgarija je bila takrat na strani Osi. Spomenik je bil postavljen med leti 1954 in 1957. Mestni veljaki v Plovdivu so hoteli spomenik odstraniti leta 1989 in 1996, kar je povzročilo manjši upor in postavljanje nočnih straž, da spomenika ne bi podrli. Ime Alyosha pa je spomenik dobil po Alyoshi Skurlatovu, vojaku 3. ukrajinske fronte, ki je služil kot model za ta spomenik. Alyosha Skurlatov je umrl leta 2013 v starosti 91 let.

trg v Plovdivu

Antični stadion Philipopolis

Antični stadion Philipopolis (Antični Plovdiv)

Cerkev Svete Matere Božje

zanimiva "prižnica" v Cerkvi Sv. Matere Božje

Antično gledališče Philipopolis (Antični Plovdiv)

značilna bolgarska hiša

Počasi imava dovolj vroče Bolgarije, zato se odpraviva v Borovets, znano zimsko-športno središče v Bolgariji. Borovets leži na 1350 m nadmorske višine, zato se bova lahko malce ohladila.

Na najino presenečenje je Borovets res precej turistično razvit. Kakšnih 1000m višje in dostopno z vzpenjačo so smučišča, pa tudi najvišja gora Bolgarije je tu. Vrh Musala. Ta je s svojimi 2925 m višja od našega Triglava. Nahaja se v pogorju Rila, kjer je tudi Nacionalni park Rila. Povprečna letna temperatura na Musali je -3°C, zato se smatra tu najhladnejša točka na Balkanu. Je pa Borovets poznan še po nekom. Iz sosednjega mesteca Samokov je bil doma bivši odlični bolgarski alpski smučar Petar Popangelov. Leta 1977 je osvojil Evropski pokal v smučanju, v Svetovnem pokalu pa je med leti 1977 do 1988 enajstkrat stal na stopničkah za zmagovalce. Oče Petra Popangelova je bil ravno tako smučarski tekmovalec, ki je nastopil kar na petih zimskih olimpijadah.

Borovets

Popangelov house

Za vse dosežke v smučanju je bila družina Popangelov nagrajena z parcelo v Borovetzu, kjer so zgradili "Bed&breakfast" hotel, imenovan "Popangelov house". Prav tako pa so eno od smučarskih prog poimenovali po Petru Popangelovu.

Prenočiva kar na parkirišču pred vzpenjačo. Idealne temperature in mirna noč.
do tukaj: 2506 km

9.dan - petek 3.8.2018

Z vzpenjačo se odpeljeva na cca. 2300 m nadmorske višine na vrh Yastrebetz. Od tu je položna pot v smeri Musale in Bolgari jo kar oblegajo. Tudi v povsem neprimerni obutvi.

Kljub megli, ki se je vlekla po vrhovih in moji nejevolji, da bi šla proti megli, sva vseeno pešačila do Musalenskih jezer.

Musalenska jezera

ne vem ali gresta v hribe ali po nakupih

Karakaševo jezero

Ko sva se vračala pa se je iz megle pokazala tudi Musala. Dan je bil vedno lepši, zato sva se v dolino vrnila kar peš. Skupaj je bilo hoje približno 6 ur.

Oskrba koče je kar z avtomobilom:-)

desno Musala

Vode je povsod v izobilju, zato lahko povsod ob cestah ustavite in natočite v steklenice ali rezervoarje.

Za pridnost sva bila nagrajena z borovnicami ob poti, mušnico pa sva raje pustila kar tam:-)

Še ena noč sva prespala na parkirišču, saj varnost nikjer ni bila vprašljiva.

10.dan - sobota 4.8.2018

Kljub temu, da je Borovets zelo urejen in čist, pa Bolgari ne morejo iz svoje kože. Če ni na cseti drugačnih lukenj, potem je pa tam kjer je kanal. In še dobro da so jo označili, saj je na sredi ceste!:-)

Nisva imela še dovolj smučišč, zato sva se odpravila še na enega. Približno 130 km od Borovtsa je smučišče Bansko. Prav tako poznano po tekmah Svetovnega pokala.

Spet parkirava ob spodnji postaji vzpenjače in ta naju dvigne do zgornje postaje, kjer je ogromno ljudi in zabave za otroke in odrasle. Od toboganov do bifejev.:-)

pogled iz doline proti smučiščem

Tokrat sva se v dolino spustila z vzpenjačo, saj sva načrtovala prenočiti že v Grčiji. Mejni prehod Koprivlen je precej manj obljuden od ostalih, zato sva mejo prestopila brez čakanja. In prvo noč v Grčiji sva prespala na peščeni plaži v kraju Milies. 40.663077 23.718282 Plaža je kar v redu, glasba iz bližnjih lokalov pa je grmela do pol štirih zjutraj. Tudi zato sva se odločila do greva naslednji dan naprej.

11. dan - nedelja 5.8.2018

Odpraviva se proti Halkidikiju oz. trem prstom. Na tretjega tako ali tako ne moreš, ker so tam samostani, zato sva se odpravila na drugi prst. Primerno mesto sva našla pri kraju Vourvourou, tik ob vodi. 40.200508 23.769889 To je ostala najina postojanka naslednje štiri dni. Kristalno čista in topla voda, mestece v bližini, trgovina...Vsak dan sva malo kolesarila, poležavala plavala...čas je kar letel.

najina plaža

daleč je do vode:-)

nenevarna, ampak precej velika meduza

In potem se odpraviva malo po okolici. In imava kaj videti. Prekrasne grške vile z ogromnimi posestvi okoli njih. Takih na Hrvaškem skoraj nisem videl. In Evropa vali v Grčijo strašne milijarde evrov.

Najlepša pa so jutra.

večeri ob sveči in kozarčku vina

Sveta gora Atos na tretjem prstu Halkidiki

15.dan - četrtek 9.8.2018

Dovolj je bilo poležavanja samo na eni plaži in odpeljala sva se naprej. Ogledala sva si nekaj plaž, nekaj kampov, pa povsod naju je nekaj zmotilo. In sva šla naprej. Posebej sva bila pozorna na kakšne zatoke sladke vode v bližini , saj to pomeni obilo komarjev. Teh pa sva imela v najhujši noči kar osem v kemperju. No, z dobro voljo in "muhomlatilico" v roki sva zmagala:-)

plaža v kampu Platanitsi

Sarti beach

kot bi bila na Nizozemskem:-)

Tako sva končno prišla na Psakoudia beach. Bilo bi vse lepo in prav, če se ne bi zakopala v mivko. Sama nisva mogla nič, zato sem šel za pomoč prositi dva Rusa na plaži. Hkrati pa se je pri avtodomu ustavil še mimo vozeči avto z dvema moškima. S skupnimi močmi smo avtodom spravili na trdo podlago. Šele takrat pa sem opazil , da sta "lokalca" oborožena. Pištole za pasom. No, bila sta policista v civilu, ki skrbita za varnost turistov, kot sem pred nekaj dnevi bral na internetu. Še enkrat hvala za pomoč. res pa je , da na tej plaži nisem hotel niti prespati.

tako zgleda, ko enkrat zlezeš ven :-)

Sva pa v bližini našla odlično lokacijo. Mivka, morje, nikjer nikogar, nočni mir...čudovito.

večerja na Moudania beach

do tukaj: 3232 km

16. dan - petek 10.8.2018

Počasi je bilo popotovanja dovolj, zato sva se odločila, da se prestaviva za cele 2 kilometra v kamp Ouzouni. Najprej sva mislila, da bova tam ostala le dva dni, toda kamp je bil zelo urejen, čist , pa tudi poceni, zato sva ostala tam kar pet dni.

večer na plaži

tudi tukaj Miklavž peče piškote

najino carstvo v senci

V bližini sva imela tako trgovino kot tudi restavracijo. In jedla sva res dobro in poceni.

žeja servis:-)

še danes se mi cedijo sline

S kampom sva bila res zadovoljna. Poleg urejenih parcel z vodo in senčno mrežasto streho so bile tu tudi zelo urejene in čiste sanitarije. Poleg tega pa tudi kuhinja z zmrzovalniki in pralnica z likalnico. Nisem prepričan koliko kampov na Hrvaškem se lahko primerja. Sploh pa glede na ceno: avtodom in dve osebi v glavni sezoni 25€/dan.

pralnica

likalnica

kuhinja z zamrzovalniki

kemični WC

21. dan - sreda 15.8.2018

Vsega je enkrat konec. Tako sva se že zjutraj odpravila na krožno turo po prvem prstu, nato pa mimo Soluna proti makedonski meji. Makedonijo sva hitro prevozila, pri Kumanovem pa sva zavila desno in po zelo razmajani cesti prišla do meje s Srbijo, na mejni prehod Prohor Pčinski.

cesta , če se ji lahko tako reče

Nedaleč od prehoda se v Srbiji nahaja samostan z istim imenom. Prohor Pčinski je bil pravoslavni svetnik, katerega enako častijo v srbski Pravoslavni cerkvi, bolgarski Pravoslavni cerkvi kot tudi v makedonski Pravoslavni cerkvi. Samostan pa je postavil bizantinski vojvoda Diogen med leti 1067 in 1071.

vhod v samostan Prohor Pčinski

cerkev v samostanu Prohor Pčinski

Naslednja postaja in prenočevanje pa bo v Leskovcu, pri zelo poznanem hotelu Groš.

v Srbiji rastejo take gobe :-)

slive so bogato obrodile. Slivovka bo!!!

In končno v Leskovcu. Pri motelu Groš. Odlična hrana pa še prespala bova na njihovem parkirišču. Saj so že navajeni. Zelo veliko slovenskih avtodomarjev, ki so na poti v ali iz Grčije se ustavi in prespi pri njih. Seveda pa tudi večerja v njihovi etno restavraciji.

Takole se pa postreže rakija:-)

Sita in napojena se zavaliva v posteljo. :-)
do tukaj: 3800 km

22. dan - četrtek 16.8.2018

Še od večerje sita se odpeljeva v smeri Kruševca. Ker sva na avtocesti zgrešila odcep, sva se morala za kazen odpeljati do Paračina in nazaj. Na avtocesti je še kar šlo, ko pa sva zavila na lokalne ceste pa se je hitrost precej zmanjšala. Zaradi ovinkastih cest in kar precej prometa sva počasi napredovala. Mimo Kruševca, Kranjeva, do Novega Pazarja in naprej v Sjenico. Ker pa nisva imela pravilnih koordinat sva kar nekaj časa iskala primeren prostor za parkiranje in kasneje nočitev.

Pravoslavna cerkev Sv. Janeza Krstnika v Ratini

Cerkev Sv. Janeza Krstnika v ratini

Rudnik premoga Štavalj malo pred Sjenico

Končno sva našla najin cilj. Parkirišče pod etno hišo "Kod Elka". Zelo prijazno so naju sprejeli in nama brez obvez kakšnega kosila ali večerje dovolili prespati. Vseeno pa sva si to želela najprej še ogledati meandre reke Uvac. Zato sva tudi prišla sem. Do najboljše razgledne točke je bilo v eno stran približno 2 uri hoje, zato sva se kar takoj odpravila.

Prvi meander se pokaže kar hitro, vendar najlepše pride kasneje.

pogled nazaj proti Elku

Djevojačka stijena

Pot se vije , dviguje in spušča, razgledi pa so vse lepši. Ob poti pa grmički brinja.

Brinje

meandri reke Uvac

pogled od zgoraj

Ljudje tu živijo dejansko Bogu za hrbtom

pogled proti izhodišču

Za pot tja in nazaj sva porabila le 3 ure, saj sva se kar podvizala. In k temu naju je malce silila tudi lakota, saj sva se odločila, da si privoščiva kakšno pravo "žar" varianto Kod Elka. In res nisva bila razočarana. le pojesti nisva mogla vsega. Kljub odlični hrani je bilo vsega res preveč.

etno hiša "Kod Elka"

Spat sva šla s polnimi želodci!:-)

do tukaj: 4184 km

23.dan - petek 17.8.2018

Odpraviva se naprej, saj imava danes v planu vožnjo s Šargansko železnico. Zato pa se morava čimprej pripeljati do železniške postaje Šargan Vitasi. Tam se namreč začne celotna tura.

na cesti lahko srečaš tudi še konje

Tako se ločuje odpadke v Srbiji. Gorljive od negorljivih!:-)

Cerkev Kristusovega rojstva

Jez na Zlatarskem jezeru

Zlatarsko jezero

Pot naju pelje mimo Zlatarskega jezera in čez Zlatibor. Tja bo potrebno kdaj na dopust, saj zgleda fenomenalno lepo. In tako kmalu prispeva v Šargan Vitasi.

železniška postaja Šargan Vitasi

Karte sva si kupila, časa do odhoda je pa še precej. Zato sva se najprej odpravila na ogled bližnjega Drvengrada, ali kakor ga imenujejo tudi Mećavnik.

Drvengrad (nem. Küstendorf, Kustendorf) je znana etnološka vas v Srbiji v neposredni bližini znamenite Mokre Gore, med planoto Zlatibor in reko Taro. Nadvse zanimiva vas je bila zgrajena leta 2003 na hribu Mećavnik nad Mokro Goro in so jo zgraditi po zamisli svetovno znanega filmskega režiserja Emirja Kusturice. Dejansko je bila vas zgrajena za potrebe snemanja njegovega filma ˝Život je čudo˝, z nje pa se razprostira čudovit pogled na bližnje hribe in znamenito ozkotirno železnico ˝Šarganska osmica˝. Za potrebe filma so na železnici naredili tudi posebno postajo, s katere je lep panoramski pogled na Drvengrad. Zanimivo je, da so film so zaradi nenehne oblačnosti, dežja in megle snemali dlje kot so predvideli (zato je predelu tudi ime Mokra Gora), hrib Mečavnik pa je bil za razliko od ostalega predela več časa v soncu. (vir: mojsvet.info)
Več o Drvengradu in Šarganski Osmici na linku: http://miran2016.blogspot.com/2018/09/sarganska-osmica-in-drvengrad-mecavnik.html

Po ogledu Drvengrada pa je bila že na vrsti Šarganska železnica.

Šarganska osmica je bila pomembna transportna žila in povezava Evrope z Jadranskim morjem. Ozkotirna proga širine 760mm je obratovala med leti 1925 in 1974 in je skozi tunele, čez mostove in skozi gorske useke povezovala Beograd z Dubrovnikom in naprej Zeleniko.

Del te proge med postajama Šargan Vitasi in Mokra gora , ki predstavlja edinstven gradbeni dosežek, je bil iztrgan pozabi. Tako se po znani "Šarganski osmici" spet sliši ropot vagonov in veselje turistov.

Več o Drvengradu in Šarganski Osmici na linku

oris Šarganske osmice

Nekoč je sopihala po "osmici"

avto drezina

Po tem čudovitem potovanju po Šarganski železnici nama je ostal še samo premik do jezera Peručac pri Bajini Bašti, kjer sva prenočila.

Jez Peručac pri Bajini Bašti

do tukaj: 4360 km

24.dan - sobota 18.8.2018

Vsega je enkrat konec, tako se tudi najino popotovanje bliža koncu. Zadnji dan sva si pogledala še hišico na Drini pri Bajini Bašti, kupila čevapčiče za domov in se odpravila čez mejo v Bosno.

Prvi cilj je bil Srebrenica, ki še vedno kaže nekaj ostankov vojne.

Srebrenica

Zadnji cilj tega potovanja pa je bil obisk spominskega centra Potočari, kjer so pokopane žrtve genocida v Srebrenici med vojno v Bosni in Hercegovini. Slike povejo vse.