nedelja, 12. november 2017

Bosna in Hrvaška 2017

Bosna in Hrvaška 2017



Krompirjevih počitnic , še posebej če je lepa vremenska napoved, res ne moreš preživeti doma. Zato sva se z Vanjo odločala med Alzacijo ali pa Bosno. No, prevladala je naša bivša bratska republika. 

1. dan petek 27.10.2017
Z najinim Čukom (AD) in psičko Dino sva se odpeljala proti Bosni. Plan ni bil popolnoma razdelan, pač pa se bova odločala sproti. Tako sva prvi postanek naredila pri najinih prijateljih v Podzemlju v Beli Krajini, kjer sva bila postrežena z belokranjsko pogačo. Kako je to dobro! Za nameček sva se ustavila še v Gribljah na Kmetiji Štrucelj in se oskrbela z domačimi jogurti in sirom. Čez mejo sva šla kar na maloobmejnem prehodu v Krasincu in nato po stari cesti proti Karlovcu. Od tu pa skozi Tušilović, Krnjak in Kolarić in že stojiva v koloni na bosanski meji.


Zapuščenih in napol propadlih hiš je ogromno. Nekatere zaradi vojne , druge pa so zapustili in odšli s trebuhom za kruhom!

Kolona na meji BIH
Ker so se v Sloveniji začenjale krompirjeve počitnice naju ni presenetilo, da je bilo tri četrtine osebnih avtomobilov na poti v Bosno s slovenskimi registrskimi tablicami. No, mejo sva prestopila po polurnem čakanju in ob prijaznem pozdravu Bosanskega policaja. "Uživajte u BIH!" in že sva bila pred Veliko Kladušo.




Mestna Džamija v Veliki Kladuši

Pred leti je bila najbolj poznana po firmi Agrokomerc, ki je bila v času pred razpadom Jugoslavije velik delodajalec v teh krajih.

Na lepe čase Agrokomerca spominja tudi veleblagovnica v Veliki Kladuši

Tu so tudi ostanki Planike Kranj


Hitro sva se sprehodila po mestnem parku v katerem je tudi spomenik padlim v NOB postavljen 27.7.1951. Potem pa naju je veter pregnal v AD in prve kaplje so bile tu.

Kar stemnilo se je!
 Dež sicer ni bil omembe vreden , zato sva se že zvečer pripeljala v Cazin. En krog po mestu in potrebno je bilo najti primeren prostor za prenočitev. Našla sva ga za športno dvorano "Sportski centar Salih Omerčević". 44.963960 015.927943. Za dovoljenje sva seveda vprašala kar hišnika dvorane (g. Sulejman Kapić) " Nema belaj!" "Ni problema" , je bil odgovor in potem je še prijazno ponudil "Ako vam šta treba..." Pa še kostanj nama je zrihtal z dostavo kar do AD. 3.5kg 10 KM (konvertibilnih Mark) oz. 5 eur.
Malo sva vklopila Trumo in kmalu je bil spanec tu.
skupaj: 283km

2.dan sobota 28.10.2017

Na zajtrk sva odšla kar v center Cazina na sirov burek oz. sirnico (2KM / kos), kakor se pravilno reče. Burek je lahko le mesni. Center ni velik, je pa kar urejen. Kar pa še ni je pa v delu.

center Cazina
Tu je omembe vredna "Kuča Nurije Pozderca" v samem centru Cazina.  Omeniti pa velja tudi Medreso Džemaluddin Čaušević (to je muslimanska verska šola) na vzpetini nad Cazinom

"Kuča Nurije Pozderca" v centru Cazina
Medresa Džemaluddin Čaušević v Cazinu

en lokal z dvema imenoma:-) 

Vanja za volanom AD
Me je pa Vanja presenetila in okoli dvorane naredila 2 kroga z avtodomom. Prvič je vozila kaj tako velikega, pa ji je kar dobro šlo. Ampak naprej sem moral peljati pa jaz:-)




Ko sva se uspela izogniti ogromnim neoznačenim luknjam na cesti v Cazinu (ki jih bodo v kratkem tudi asfaltirali) sva se odpravila naprej proti Bihaču. Ob cesti naju je pozdravil grad Ostrožac.
Grad Ostrožac

Grad Ostrožac
Od tu se ob reki Uni odpeljeva v Bihać. Ta je poznan iz polpretekle zgodovine po 1. zasedanju Avnoja vendar v samem mestu nisem našel niti ene table, ki bi označevala kakšen muzej o tem. Kasneje sem to našel na internetu, ampak takrat sem bil že doma.
Parkirava na makadamu 44.816658  015.870633. Nekaj korakov in že sva v centru. Informativna tabla nama prikaže nekaj zanimivosti. Najprej je tu cerkev Fehtija Džamija.


Fehtija Džamija


Fehtija Džamija je edina evropska islamska cerkev v gotskem stilu. Je tudi najbolje ohranjena verska stavba na tem področju. Zgrajena je kot cerkev Sv.Antona Padovanskega koncem 13. in v začetku 14. stoletja. S prihodom Turkov v te prostore in osvojitvijo Pounja (Bihaća) leta 1592 je bila preurejena v glavno džamijo v mestu in pridobi naziv "Fehtija" (v prevodu: osvojena)

sprehod po Bihaću

Kameno Turbe

Naslednja znamenitost je "Kameno Turbe" in "Kapetanova kula"



Kapetanova kula
V neposredni bližini je cerkev Sv.Ante Padovanskega oz. kar je ostalo od nje. To je zvonik. Grajena je bila konec 19. stoletja in dokončana leta 1894 v zahodno evropskem eklekticizmu. Zgrajena naj bi bila na mestu, kjer naj bi včasih stala srednjeveška bihaška cerkev. Cerkev je bila uničena med 2. svetovno vojno.
Ostanki cerkve Sv. Ante Padovanskega

Ostanki cerkve Sv. Ante Padovanskega
napis na ostankih cerkve
V neposredni bližini cerkve se nahaja kamnit sarkofag, okrašen s kamnito plastiko in heraldiko. Bil naj bi grobnica hrvaških velikašev.

kamniti sarkofag


eden od grbov na sarkofagu

Take so pa muslimanske osmrtnice.

bivši gradbeni urad v Bihaću
Zanimiva stavba v Bihaću je tudi bivši gradbeni urad zgrajen leta 1916  po načrtih avstrijskega arhitekta Ludwiga Huberja. Projektirana je v stilu ponovnega razcveta renesanse, značilne za habsburške zgradbe širom  monarhije. V Bihaću stoji tudi mala elektrarna zgrajena leta 1912 skupaj z mestno distributivno mrežo. Je pretočna hidroelektrarna z dovodnim kanalom dolžine cca.1 km, ki je v srednjem veku služil kot obrambni jarek. Elektrarna ima dve Francisovi turbini 2x 87kW. Proizvedena energija se je v glavnem uporabila za mestno razsvetljavo Bihaća ki je tedaj imel 8374 prebivalcev. Elektrarna je neprekinjeno delala doleta 1943, ko je bila močno poškodovana. Oktobra leta 1945 pa je bila ponovno v obratovanju.

Pot naju je iz Bihaća vodila proti Hrvaški. Na mejnem prehodu sva vprašala za pot do opuščenega  vojaškega letališča Željava in  hrvaški policaj naju je najavil, saj so v tem delu tudi kontrole. Letališče z eno od pist sega v BIH. Zato sva bila tudi opozorjena naj ne hodiva dlje od tretjega tunela. Zaradi meje.


hiše vseh mogočih oblik

hrib Plješevica, pod katerim se nahaja letališče Željava oz.objekt Klek
V Ličkem Petrovem selu sva tako zavila levo in prispela do letališča Željava. Na enem od vhodov sva srečala dva motorista iz Ljubljane, ki sta si prav tako prišla pogledat to čudo.



Opuščene in zaraščene poti

stavbe v žalostnem stanju

Povsod so table o nevarnosti min

pogled po pisti

vhod v podzemski del


vhod v podzemski del

Vanja in Dina na pisti

vhod v podzemski del

včasih je bila to letališka steza

kavica na sredi letališča:-)

z AD po pisti

povsod trakovi in opozorila o minah


spet žena za volanom:-)
Veliko zanimivih stvari o Željavi je na tem linku. Film je pa na Youtube.




Vračava se v BIH skozi Musliće :-) in Bihać proti Nacionalnemu parku Una. Nekje vmes zgrešiva pot in namesto proti Štrbačkemu Buku se odpeljeva proti Bosanskemu Petrovcu. Cesta je nova, široka in lepo speljana s čudovitimi razgledi.


ogromno zapuščenih hiš
Dvigneva se čez hrib Podovi in proti vrhu zagledava odcep levo za Vedro polje. Tam je imela jugoslovanska vojska skladišče letalskih bomb, raket, topovskih granat in municije. Nikoli ne veš kaj se tam lahko nahaja, zato sva šla raje kar naprej.  Čez nekaj kilometrov zavijeva levo in v hrib. Zadnjih 600 metrov je cesta  bolj makadamska kot ne, vendar se splača potruditi. Prispela sva v Etno selu Dodig. 44.420726 016.404950.



Parking v Etno selu Dodig

Ponuja se kar nekaj izletov v okolici

Etno selo Dodig







Za predjed sva imela malo domačega sira in pršuta, pa še nekakšne testene kroglice v siru. Sem pa že pozabil kako se jim reče.

Predjed

in glavna jed
No, glavna jed ni razočarala. Mešano na žaru. In medtem, ko sva se midva okrepčala, pa je Dina v AD našla svojo večerjo!:-( Pojedla je skoraj pol štruce kruha!



Lep dan je pri kraju.
skupaj: 448 km

3. dan nedelja 29.10.2017

Jutro ni bilo ravno najlepše, zato sva se po jutranji kavici odpravila naprej. Ker sva prejšnji dan zgrešila odcep za Štrbači Buk in Nacionalni park Una, sva se odločila, da greva pač s spodnje strani. Pri spomeniku srbskim junakom sva zavila desno in po skoraj prazni cesti odbrzela proti Martin Brodu.

Pogled proti Drvarju

spomenik srbskim junakom

"U čast i slavu Srpskih junaka, koji su dali živote za Svetu Srpsku zemlju i slobodu svoga naroda"

Samotna cesta proti Martin Brodu

Martin Brod 

"Manastir  Rmanj"


Manastir (samostan) Rmanj v Martin Brodu je pomembno duhovno središče severne tromeje (Bosne, Like in Dalmacije). Ljudsko izročilo pripisuje izgradnjo Katarini Branković (1418/1419-1492) - hčerki Srbskega despota Đurđa Brankovića. Bila pa je tudi žena grofa Ulriha II Celjskega.


nekaj podatkov o samostanu Rmanj
Poleg duhovnega življenja pa je tu (pa tudi po ostalih delih Bosne) tudi nekaj povsem posvetnega življenja. Koline!:-))

Koline:-)
Področje Martin Broda je poznano po sadri , ki so jo uporabljali tudi za gradnjo hiš. Tudi v Sloveniji je kar nekaj fasad obloženih s ploščami iz sadre. Verjetno ne tukajšnje, pa vendar se je uporabljala tudi pri nas.


Sadra


Na reki Uni, ki teče skozi Martin Brod, je bilo včasih precej mlinov. Ti danes bolj ali manj samevajo in propadajo. Tu in tam je kakšen obnovljen v turistične namene. Prav tako pa si je vredno pogledati tudi slapove reke  Une.









gradnja iz sadre

opuščeni in propadajoči mlin na Uni

zanimiv je prevod besede "Sir":-)




Seveda pa na dopustu v Bosni srečaš precej slovenskih avtodomarjev. Malo debate o ADjih, malo o minulih poteh in malo o prihodnjih načrtih in že smo šli vsak na svojo stran. Sva bila pa vesela podatka, da, če bi prejšnji dan pravilno zavila za Štrbački Buk, bi morala kar nekaj kilometrov voziti po slabem makadamu. Sreča:-)
Vrneva se nazaj po isti cesti in prispeva v Drvar. Seveda ne moreva mimo "Titove pečine" in muzeja.

vhod v muzej



Nekaj ostankov vojaške tehnike, kar še niso do konca demolirali! Tole naj bi bil včasih tank!
V tej hiši je bila formirana "OZNA"


V drugi hiši je bila 13.maja 1944 formirana OZNA (Oddelek za Zaščito NAroda) - varnostno-obveščevalna služba FLRJ. O dejanjih in zločinih pa smo vsi že slišali preveč. danes je v njej etnološki muzej.



zbirka etnološkega muzeja

zbirka etnološkega muzeja

zbirka etnološkega muzeja

V sosednji tretji stavbi pa je muzej posvečen vojaškim dogodkom v II. Svetovni vojni v Drvarju. Najbolj poznan je bil seveda "desant na Drvar" 25.maja 1944, ko je nemška vojska poskušala z padalskim desantom zajeti Tita in Vrhovni štab.



maketa Drvarja v letu 1944

muzejski "Nemški vojak" 
Za muzejem pa nas kratka pot pripelje do pečine, kjer naj bi se maja leta 1944 nahajal Tito in VŠ Jugoslovanske vojske. Sama hiška ni nič posebnega. Navadna zaklenjena baraka, ki je že doživela boljše čase.



Odpeljeva se proti središču Drvarja. Tam naju presenetijo ostanki spomenika padlim vojakom in civilistom v II. Svetovni vojni v Drvarju, še posebej tistim, ki so umrli med bombardiranjem leta 1944.


ostanki spomenika 


ostanki spomenika 


zanemarjen in uničen spomenik

Dodajte napis
Po zgornji sliki si res ne moreš predstavljati, da je bil tole včasih spomenik kot na spodnji sliki.



Imajo pa v Drvarju tudi eno lepo in urejeno zgradbo in to je Cerkev Sv. Save!

Cerkev Sv. Save v Drvarju

uničeni športni center v Drvarju
Kar malo slabe volje nad Drvarjem se odpeljeva proti Bosanskem Grahovu. Spet ob cesti table "Mine". cesta potem pelje po ogromnem Grahovskem polju, ki je dolgo kar 45 km in široko 10 km. Od zadnje vojne pa tu živi le nekaj 100 ljudi. Na Hrvaško se podava čez mejni prehod Strmica  blizu Knina. Se mi je pa kar malo stemnilo pred očmi, ko je bosanski policaj na prometnem dovoljenju ugotovil , da na njem ni žiga o registraciji za letos. Pa sem ga prepričeval, da pri nas tehnični ni vsako leto in tako dlje...Ni bil čisto prepričan, ampak me je vseeno spustil naprej. In še ves zbegan na hrvaški strani nisem pokazal potnega lista za psičko Dino. Seveda je policajka hotela pregledati AD znotraj in spet sva bila v težavah. No, ker nisva švercala cigaret  ali tobaka nama je pogledala skozi prste.  Sreča.
Na poti proti Kninu sva potem ves čas razglabljala ali AD res ni bil registriran za letos ali pa samo manjka žig. Zavarovanje je bilo vsekakor narejeno pa tudi zeleno karto sva imela v redu. No, to bomo potem reševali doma. če naju ne bodo na kakšni meji postavili h kraju!:-(

V Kninu parkirava v stranski ulici in se peš podava na trdnjavo. Za ogled naju obrijejo za 60 kun. Naj bo, ker sva tukaj prvič, pa tudi razgled je kar lep.

graščakinja je doma!:-)



V trdnjavi pa se nahaja tudi muzej "Oluja 95", ki prikazuje slike in dokumente o dogajanjih na Hrvaškem med zadnjo vojno.





Šešelj s svojimi pristaši pod zastavo z napisom "Svoboda ili smrt"


Tako naj bi izgledala  Hrvaška po srbskih načrtih

pogled s trdnjave proti Kninu in okolici

ostanki Kninske trdnjave

Hrvaška zastava vihra nad Kninom


spomenik dr. Franju Tuđmanu na trdnjavi
Na trdnjavi je postavljen tudi kip dr. Franja Tuđmana, bivšega predsednika Hrvaške , medtem ko je kip kralju Zvonimiru postavljen v centru Knina.



kralj Zvonimir

Nadaljujeva pot proti Sinju in čez kakih 10 ali 15 kilometrov opaziva tablo za "Izvir Cetine". Pa sva si šla pogledat. Tudi prostor za prenočevanje je bilo potrebno že poiskati. Do izvira je kakšnih 7 km in ob poti so tudi ruševine pravoslavne "Cerkve Svetog Spasa"

Cerkev "Svetog spasa"

Le še nekaj metrov in izvir Cetine je pred nama. In še ena cerkvica. Tokrat "Crkva Vaznesenja Gospodnjeg" (Cerkev Gospodovega vstajenja).

Cerkev Gospodovega vstajenja nad izvirom Cetine

Okolica izvira je lepo urejena, tu je prostor za piknike, mize in klopi ter tudi koši za odpadke. Najbolj pa naju je presenetil sam izvir. Prečudovit je. Parkirava pod hribom 43.975175 016.430130 in odpraviva se spat. Lokacija se je izkazala za odlično, saj je ponoči začel pihati zeloooo močan veter. In hrib naju je malo varoval pred sunki vetra. Spala pa nisva najbolje. Mogoče tudi zaradi kostanja, ki sva ga skuhala za večerjo.:-)
skupaj: 621 km


"piknikplac" pri izviru Cetine

izvir Cetine



4. dan ponedeljek 30.10.2017

Zbudiva se v čudovito, malo hladno in zelo vetrovno jutro. Sunki so bili tako močni , da sem se kar malo bal peljat nazaj do glavne ceste, saj bi bil bočno najbolj izpostavljen . Pa smo počakali kakšno uro in se je veter polegel do te mere, da smo lahko odšli naprej. Ob Peručkem jezeru, ki je kar precej prazno, sva se odpeljala proti Sinju. ( O dogajanju okoli jezu med vojno na Hrvaškem si lahko preberete na LINKU)
ostanki hiš ob izviru Cetine 


piknikplac ob izviru Cetine

precej prazno Peručko jezero
V Sinju parkirava ob spomeniku "Alkar"-u 43.697846 016.638355 , ki predstavlja Alkarja s kopjem na konju,  in se odpraviva na ogled mesta.

spomenik Alkaru
Poleg Fontane Petrovac, ki jo je dal zgraditi tedanji načelnik Petar Tripalo  leta 1878, ima Sinj še kar nekaj znamenitosti. Na Trgu Kralja Tomislava je cerkev "Svetište Gospe Sinjske" in mimo nje se odpraviva na trdnjavo.

Fontana Petrovac

vidi se , da se bliža Dan mrtvih

Svetište Gospe Sinjske


Trg Kralja Tomislava

Trdnjava je vsekakor vredna ogleda. Ne samo , da so na vrhu ostanki trdnjave ter lep pogled in cerkvica, okoli vrha je tudi speljana urejena peš pot. Ob poti pa so postavljeni kipi, ki predstavljajo Križev pot. Več o Križevem potu v Sinju na LINKU.




pogled po Sinju

kip Gospe Sinjske 


Poleg lepega razgleda po Sinju in okolici je na vrhu tudi kapela "Gospe Sinjske"

Marijina cerkvica 

notranjost Marijine cerkvice

Napis zahvale nad vhodom v cerkvico


Plošča v spomin Cetinjskim junakom, ki so leta 1715 premagali Turško vojsko

ena od postaj Križevega potu
tudi na fasadah starejših hiš se vidi "Sinjska Alka"
In že sva na poti. Peljeva se proti Metkoviču in Opuzenu. In ob cesti naju velikokrat spremljajo posledice nedavnih požarov. In tako kmalu prispeva na področje Neretve.



Obdelan je vsak košček zemlje. Od trte, zelenjave pa do mandarin.





Metkovič in Neretva



nasadi mandarin
Ker nisva našla prav nobenega primernega prostora za parkiranje in spanje, sva se prav hitro usmerila proti Mostarju. Ta nama je bil bolj znan že z lanskega popotovanja LINK, zato težav s spanjem ne bo.

Počitelj
Kosilo in hkrati tudi večerja je bila v obcestni gostilni v Počitelju. Petka in desetka 13 KM. Dobro in poceni.


desetka v Počitelju
V Mostarju parkirava na parkirišču Campanille 43.338767 017.808919 tik ob Župnijski cerkvi Svetega Petra in Pavla. 10 EUR za varovano parkirišče s sanitarijami v centru Mostarja. Seveda je sledil večerni ogled Mostarja.


Cerkev Svetega Petra in Pavla v Mostarju
Lahko se povzpnete tudi na zvonik
Vanja in Dina v starem Mostarju

mošeja Koski Mehmed Paše iz leta 1617

na znamenitem Mostarskem mostu









Vrneva se do avtodoma in na parkirišču srečava znane obraze. Družina , ki sva jo srečala že v Martin Brodu, je prav tako tu. Nekaj besed o potovanjih in avtodomih, potem pa spat.
Skupaj: 899km

5. dan torek 31.10.2017

pogled v jutro


parkirišče Campanille

parkirišče Campanille
Sončno jutro in jutranja kavica , nato pa spet po Mostarju. Za zajtrk sirnica (0,75 eur), nato pa si ogledava  Hamam muzej. To je edini avtentični kulturni spomenik v Mostarju, ki obiskovalca vrne v daljno preteklost in pripoveduje zgodbe o nekdanjem načini življenja.

Hamam v katerem se nahaja muzej je bil zgrajen konec 16. in v začetku 17.stoletja in je danes edini ohranjeni Hamam v Mostarju. Zgrajen je v klasičnem otomanskem stilu, s skromno zunanjostjo, zaradi ekonomičnosti, zaradi praktičnosti pa postavljen poleg mestnega trga, mošeje ali javne kuhinje.
Hamam obiskujejo moški in ženske ne oziraje se na versko pripadnost. V času obiska pa lahko obiskovalec doživlja resnično zgodovinsko sliko in zgodbo o običajih in obredih v zvezi s čistočo, masažo, nego in relaksacijo telesa in duha.

notranjost Hamama


brisače v Hamamu
  





Naslednja postaja je bila v Međugorju. 43.196435 017.680221. Ker imava kar precej časa se odločila, da se povzpneva na hrib Zvirovići. To je hrib nad Međugorjem, na katerem je postavljen precej velik križ in je viden daleč naokoli.

Cerkev Svetega Jakoba


Pot pelje mimo lokalnega pokopališča na katerem vidiva tudi spomenik nekaterim Ustašem. Precej čudno se mi zdi, da ga v vsem obdobju komunizma niso odstranili.


Pot je precej kamnita , vendar za ljudi z malo kondicije in vajeni hoje v hribe ni preveč naporna. Ostali pa imajo lahko kar precej težav. Na hribu je speljan tudi "Križev pot". Več o tem na LINKU.

začetek Križevega potu

Nekateri si naložijo še dodatno breme

Križ na vrhu

Dodajte napis

pogled proti Međugorju

tole so bili hudi grehi!
  
Međugorski vidci (1982)

kip Kristusa v Međugorju
Odpraviva se naprej proti slapovom Kravica. Ti so na reki Trebižat in so visoki od 26 do 28 metrov, vodni amfiteater pa je širok okoli 120 metrov.



Nadaljujeva v Soviće, kjer se srečava z prijatelji z morja, gostitelj pa je Župan občine Grude v Zahodno-Hercegovski županiji gospod Ljubo Grizelj. Ob večerji in prijetnem pogovoru o čas kar prehitro mine. 







streha je bila ravno dovolj visoka za avtodom
  Skupaj: 991 km

6.dan sreda 1.11.2017
Vrneva se v Grude in si pogledava prekrasno cerkev Svete Katarine. Ta se nahaja tudi v grbu občine Grude. Cerkev je zgradil pater Gabro Grubišić med leti 1925 in 1938.





notranjost cerkve Svete Katarine

oltar cerkve Svete Katarine

notranjost cerkve Svete Katarine
Odpeljeva se naprej proti Livnu. V daljavi se odpre pogled proti Biokovu in najvišjem vrhu Sveti Jure. Pot naju vodi mimo Buškega jezera. To je akumulacijsko jezero velikosti 55.8 m2 in globine do 17 metrov. Skupno pa lahko vsebuje približno 800 miljonov kubičnih metrov vode. 

Biokovo in v daljavi Sveti jure


Buško jezero
Je pa jezero težko dostopno z avtom , zato greva naprej. V Livnu je ravno nekakšen bazar in tega ne smeva zamuditi. Jasno najnovejše trenerke, orodje in tepihi, ki jih človek more zamisliti. Cena: Malenkost:-)


trgujejo kar na cesti

vse po zadnji modi


tudi Merkur ima svojo stojnico


najboljše domače nogavice

ni da ni


muslimansko pokopališče nad mestom
 Pri odhodu z Livna se ustaviva še na hribu  od koder je prav lep pogled po Livanskem polju.


zanimivo je tam doli!:-)

nad 2000 m je že sneg

Nadaljujeva do Blidinjskega jezera, kjer je celo smučišče in nekaj sto vikendov in naprej do Jablanice in Konjica. 

Čvrstnica 2228 m

vikendi v okolici Blidinjskega jezera
In tako prispeva v Jablanico ter se ob Jablaniškem jezeru odpeljeva proti Konjicu.  Tudi tu naju preseneti , da je jezero skoraj prazno. Spomladi so namreč porabili vso vodo za proizvodnjo električne energije v elektrarni Jablanica. To je povzročijo ekološko katastrofo in pomor ribjega življa v jezeru. Se pa jezero spet polni.  LINK



nekoč je bilo jezero
Konjic je majhno mesto, poznano predvsem po objektu ARC D-0. To je oznaka Titovega atomskega bunkerja v bližini Konjica. Obiskala sva ga že lani zato ga letos spustiva in se po ovinkasti in ozki cesti odpeljeva k Boračkem jezeru. Reklamirajo ga kot turistično destinacijo, bilo pa je vse prej kot to. Zanemarjeno in zapuščeno. Res je, da je že november pa vseeno ni treba,da smeti ležijo vse naokoli. Greva naprej proti Nevesinju. Cesta je ovinkasta, tema pa je že tu. Vanji razložim, da če je asfalt potem se sigurno nekam pride. Res se pride. In to na konec asfalta. Midva pa ne veva kje sva. Zato raje obrneva in nazaj v Konjic. Zaman sva naredila približno 100 kilometrov. Odločitev pade in spala bova v Eko Selu "Raj v raju". Naenkrat se pojavi pred nama ogromen betonski jez in šele čisto na koncu opaziva tudi odprtino in skozi cesto. Jez je bil očitno narejen brez pomena. 

  

No, s spanjem v Eko Selu ni bilo nič, saj nama niso dovolili spati v avtodomu. Lahko samo v hiškah. Pa nič in nazaj v Konjic, na parkirišče pri restavraciji Han. 43.647733 017.963269 Zaspiva kot ubita.
Skupaj: 1375 km

7. dan četrtek 2.11.2017
Mimo Iliđe, predmestja Sarajeva se odpeljeva proti Foči. Zelo ozka ovinkasta cesta , ki pa ponudi krasen pogled proti Bjelašnici.





Razen tega pa vse do Foče ni omembe vrednih stvari. Pa še tu je le začetek tako ozke ceste proti Tjentištu, da na en vozni pas niti ne morejo napisati "Škola". Divjih 24 kilometrov do Tjentišta nekako preživiva, ob tem , da se komaj izogneva trčenju z tovornjakom. Ta je pridrvel izza ovinka, jasno po sredi ceste in veliko srečo sva imela, da ni ropotalo. 

napis Škola gre komaj na vozni pas

Končno prispeva v Tjentište in pred nama se prikaže spomenik. Od daleč je kar impozanten, od blizu pa propadajoč in v žalostnem stanju. Vsekakor potreben obnove, vendar kdo bi to plačal, ko ni več pravih "lastnikov" (SFRJ)
spomenik Bitka na Sutjeski






v kamen so vklesana imena vseh brigad, ki so sodelovale v Bitki na Sutjeski
Malce bolj levo od spomenika je Spominski dom muzej, ki pa je zaklenjen in propadajoč. Na internetu pa sem našel blog nekoga, ki je bil celo v njem, ko je še obratoval. In to si lahko pogledate TUKAJ

Spominski dom muzej

napol odslužena info tabla o Bitki na Sutjeski
 V bližini so tudi ostanki nekdanjega hotela Sutjeska. In napis na njem pove vse. Lahko samo počakamo in upamo da res!:-)




 Vrneva se proti Foči in se izogibava živalim na cesti. Konji, krave, ovce...vse je tu.




 Tik pred Goraždem opaziva tudi napis na hribu. Včasih bi bil pomemben, danes se pa sprašujem" Le kdo ga vzdržuje?"



zanimivi robniki v Goraždu
V Goraždu vidiva tudi edinstvene cestne robnike. Očitno bi drugače parkirali prav povsod.  In vožnja ob Drini nama ponuja poglede na odpadke , ki jih brezbrižno mečemo v reko.


V Višegrad prispeva pozno popoldan. Ostane nama še toliko časa, da si pogledava Andrićgrad, znamenito kamnito mesto sredi Višegrada, ter Most na Drini, ki je poznan iz romana Iva Andrića Most na Drini (Na Drini ćuprija)

vhod v Andrićgrad

Andrićgrad

Andrićgrad

kip Iva Andrića

kip Petra II Petrovića Njegoša 

Cerkev Svetega Carja Lazarja



Car Lazar

Na mozaiku nad kinom so prikazane nekateri znamenite osebe: Branko Čopić, Emir Kusturica, Milorad Dodig in Novak Đoković, kar pa nekaterim v Višegradu ni všeč. In ravno ko si ogledujeva ta mozaik in opaziva na njem Emirja Kusturico, se on sprehodi mimo naju. Kakšen slučaj!:-) Je pa on tudi delni lastnik Andrićgrada, skupaj z občino Višegrad in Vlado Republike Srpske.

detajl iz zgornje slike


spomenik Nikoli Tesla



V Višegradu  je še vedno "Ulica JNA"


znameniti Most na Drini

Most Mehmed Paše Sokolovića, zgrajen 1571, težko poškodovan 1943 in obnovljen 1949-1952

da pogledam še jaz

na sredi mostu



ob strani je oznaka do kod je segala voda ob poplavah leta 1896 


Ob cerkvi "Svete Bogorodice" na vzpetini nad mestom je Srbsko vojaško pokopališče, na katerem so pokopane žrtve "domovinske vojne " 1992-1995. Izstopa spomenik ruskim prostovoljcem , ki so se borili na srbski strani. 


spomenik ruskim prostovoljcem v Višegradu



večerni pogled na mestno hišo v Andrićgradu
Večerjala sva spet čevape. 5ka in 10ka v lepinji za dobra 2 evra. Pa še 60 čevapov sva kupila za domov. Celih 6 evrov!:-) 
Skupaj: 1611 km

8.dan petek 3.11.2017

Pa sva tudi midva dočakala poslabšanje vremena. Zato sva hitro pozajtrkovala (sirnica 2 kos 1.5 evra)
in odpravila sva se proti Tuzli in naprej proti Banja Luki. Cesta najprej vodi nazaj do Goražda in od 29 tunelov na tej cesti je osvetljen samo eden. No, dva sta še za silo, ostali pa prav nič. Pa so dolgi tudi par sto metrov. Ja, do Evrope jim še precej manjka:-)

Ivo Andrić na fasadi šole v Višegradu

Mehmed Paša Sokolović
Tako! Dopusta je skoraj konec. Zaradi dežja se nisva več ustavljala na poti, pa saj ni bilo kaj videti. razen smeti ob reki Drinjači. Le kdo bo to pospravil.





V Banja Luki sva si privoščila večerjo v Pivnici Zlata krigla in večerni sprehod po mestu. 
Skupaj: 1985 km

9.dan sobota 4.11.2017
Ostal nama je samo še zaključek čudovitega potovanja po Bosni in Hrvaški. Čaka naju le še pot do Gradiške kjer je mejni prehod s Hrvaško, vožnja do Obrežja in potem do doma. Potem pa čiščenje avtodoma in dolgo čakanje do naslednjega potovanja.

Potovanje je trajalo skupaj 9 dni in naredila sva 2375 kilometrov. razen enega dne sva imela vseskozi sonce, malo nižje temperature in obilo dogodivščin. Še bova šla!

november 2017


4 komentarji:

  1. super tudi jaz si ze dolgo zelim avtodom bom kupil ko bom v penziji cet 3leta lp

    OdgovoriIzbriši
  2. Sreča, da sta zgrešila prvi izvoz za Štrbački buk, midva ga nisva res je katastrofalna cesta pa še vleče se kot ponedeljek.

    OdgovoriIzbriši
  3. Okrog prvega maja 2019 prevozil ta del z AD pa ni tako hudo.Prevozil že mnogo slabših predvsem pa ožjih cest ali poti(ob Skadarskem jezeru do Vipazarja ali npr. Žabljak -Plužine preko doline-soteske Sušice itd)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pa je še en razlog da grem spet v Bosno. No ja v prihodnosti. 😁

      Izbriši

Komentarji so dobrodošli:-)