Italija, Francija, Španija,
Portugalska, Gibraltar in Andora!
3.del: Olhao - Kranj
Ker pišem te potopise za nazaj sem mislil, da bom lažje opisal pot s
časovne distance. Pa je prišel vmes "koronavirus" in s težavo se
spravim v pravo voljo za pisanje. Pa upajmo da bo šlo. Torej...
20. dan -
6.8.2019
Prestopila
sva mejo med Portugalsko in Španijo in se po malo bolj lokalnih cestah, med
ogromnimi njivami in nasadi agrumov, odpeljala v Sevillo.
 |
| most na meji med Portugalsko in Španijo |
 |
| ogromni nasadi agrumov |
 |
| v ozadju
sta dva stolpa sončne elektrarne pri kraju Sanlucar la Mayor |
Pred krajem Sanlucar la Mayor sva opazila dva ogromna stolpa, katerih namen je pridobivanje električne energije s pomočjo sonca. Ta sta del sončne elektrarne PS10.
PS10 Solar Power Plant je bil prvi komercialni operacijski stolp za proizvodnjo sončne energije na svetu. Stoji blizu Seville v Andaluziji pri kraju Sanlucar la Mayor (ki prejme najmanj devet ur sonca 320 dni na leto, v sredini poletja pa 15 ur na dan) . Sončni stolp z 11 megavati proizvaja elektriko s 624 velikimi premičnimi ogledali, imenovanimi heliostati . Za izgradnjo so potrebovali štiri leta in do zdaj stali 35 milijonov EUR. PS10 proizvede približno 23.400 megavatnih ur na leto. Vsako ogledalo ima površino 120 kvadratnih metrov (1300 kvadratnih metrov), ki osredotoča sončne žarke na vrh 115 metrov visokega 40-nadstropnega stolpa, v katerem sta sončni sprejemnik in parna turbina. Turbina poganja generator, ki proizvaja električno energijo.
Sončni stolp PS10 hrani toploto v rezervoarjih kot vodo pregreto pod tlakom pri 50 bar in 285 ° C. Voda se pretvori v paro, sprošča energijo in zmanjšuje tlak. Čas skladiščenja vode je 30 minut.
Obstaja tudi možnost shranjevanja toplote za daljše obdobje brez znatnih izgub v staljeni soli kot mediju vendar je glede tega še nekaj pomislekov. Druga možnost je, da se material za spreminjanje faz uporablja kot toplotno shranjevanje, kjer se za shranjevanje energije uporablja latentna toplota .
 |
brez bika v Španiji ne gre
|
V Sevilli parkirava v neposredni bližini
Plaza de Espana 37.376183, -5.985410 oz.
poleg Štaba oboroženih sil Španije (Capitania General) in se s
kolesi odpraviva raziskovat. Ne vem kako sva lahko zgrešila park Jardines de
Murillo s spomenikom Krištofu Kolumbu ter palačo Real Alcázar de Sevilla. Verjetno sva imela v mislih le stolnico svete Marije
oz. katedralo v Sevilli. Ura je bila že skoraj 17.00 in takrat jo zapirajo za oglede. Bila sva prepozna. Ker sva vseeno imela namen ostati še en dan, se nisva sekirala, si
jo bova ogledala pa jutri.
 |
| Capitania
General ali Štab oboroženih sil Španije |
 |
| vodnjak
Hispalis |
 |
| eden od stranskih
vhodov v stolnico v Sevilli |
 |
| "Archivo
de Indias" |
 |
| "La
Giralda" - zvonik na vrhu nekdanjega minareta |
 |
| Fuente
Farola |
Fuente
Farola:
Gre za enega najbolj fotografiranih spomenikov v Sevilli . Govorimo o vodnjaku na
Plaza de la Virgen de los Reyes, enem najzanimivejših arhitekturnih objektov v
mestu. Gre za delo, ki sega v leto 1929, leto Iberoameriške razstave, njegov avtor
pa je José Lafita Díaz , sin krajinca Joséja Lafita y
Blanca. Naročil ga je leta 1928 v okviru programa reforme javnih
prostorov, za zasnovo pa ga je navdihnil Triumf Virgen del Patrocinio.Zaradi svoje priljubljene lokacije je spomenik že večkrat
obnovljen. Zanimivo je, da je bil na začetku ta vodnjak-svetilka
osmerokotno zatočišče za pešce, okoli nje pa je bila postavljena krožna
ploščad, okrašena z geometrijskimi risbami, zdaj pa je izginila. Lahko bi rekli , da je ta vodnjak-svetilka edinstven na svetu,
toda v Kansas City (Missouri) , bomo našli podobno
reprodukcijo , prav tako pa še enega zelo podobnega tudi
v Zacatecasu (Mehika).
vir: wikipedia
 |
| kočije na
vsakem koraku |
Vanja si
je vzela malo časa za ogled prekrasnih trgovinic, jaz pa sem si hotel ogledati
"Archivo de Indias" ali "Splošni arhiv Indije". No, Vanja
je izbrala boljšo varianto, ker sem v stavbi arhiva lahko šel
skozi detektor kovin, pogledal pa sem si lahko le vhod in stopnišče. Ostalo pa obiskovalcem ni bilo na voljo
 |
| stolnica
svete Marije oz. katedrala v Sevilli |
 |
| spomenik
Brezmadežne Marije |
 |
muzej "Archivo de Indias" ali Splošni
arhiv Indije
|
|
 |
Avenia de la Constusion - ena glavnih ulic v Sevilli
|
|
 |
| Slaščice
v tisoč okusih |
 |
| Slaščice
v tisoč okusih |
Po zgledno urejenih kolesarskih stezah se odpeljeva naprej proti mestni hiši. Skozi strogi center je dovoljeno samo pešcem. No, kolesarji lahko svoje prevozno sredstvo peljejo za balanco .😃
 |
| Krasna
fasada banke Santander |
Ulice
strogega centra so pokrite z nekakšnimi zavesami, ki preprečujejo sončnim
žarkom dostop in segrevanje teh ozkih uličic. In res je tu prav prijetna
temperatura. Mogoče bi bila taka ideja dobrodošla tudi v kakšnem od naših mest.
 |
| trgovinica
s pahljačami |
 |
spominska plošča Miguelu de Cervantesu Savedri,
avtorju "Don Kihota"
|
|
Naslednja
zanimivost v Sevilli pa je "Setas De Sevilla" - največja lesena
stavba na svetu.
Projekt Metropol Parasol, ki ga je zgradil Sacyr in
katerega uradno ime je od odprtja Setas de Sevilla, tvori največjo leseno
konstrukcijo na svetu in se nahaja na trgu Plaza de la Encarnación . Ima
dva betonska stebra, v katerih so dvigala za dostop do razgledne
točke. Ima dimenzije 150 x 70 metrov, približno višino 28,5 metra in je
bil zmagovalni projekt natečaja, ki ga je odprl mestni svet Seville za izvedbo
sanacije trga, na katerem se nahaja. Njegov oblikovalec je bil berlinski
arhitekt Jürgen Mayer. Dela so se začela 6. marca 2006 in so potekala v treh fazah: 19. decembra 2010 je bil odprt trg , 28. marca 2011 sta bila
odprta Plaza Mayor in antikvarijat, 6 Maja 2011 pa so bile odprte
sprehajalne poti in razgledišče.
Z vrha Setas de Sevilla lahko uživate v 360 stopinjskem panoramskem razgledu z največje lesene konstrukcije na svetu. Zaradi značilne oblike gobe , ki jo
predstavlja, je stavba popularno znana po imenu Las Setas de Sevilla .
Če
se želite povzpeti do razgledne točke (Mirador de Sevilla) in uživati v razgledih, se morate
najprej spustiti. Dostop do dvigal je v kleti, poleg antikvarijata. Od svojega odprtja je postala pomembna turistična atrakcija mesta Sevilla in obvezna turistična točka. Tu lahko uživate v vsej lepoti Seville in vdihnete mir. je idealen kraj za uživanje v čudovitih sončnih zahodih, za sprostitev in fotografiranje s čudovitim razgledom.
 |
| "Setas De Sevilla" - največja lesena stavba na svetu |
 |
| "Setas De Sevilla" - največja lesena stavba na svetu |
 |
| "Setas De Sevilla" - največja lesena stavba na svetu |
 |
| vse polno je čudovitih majhnih trgovinic |
 |
| čudovita
keramična slika na eni od ulic |
 |
| mestna
hiša v Sevilli |
 |
| Spomenik San Fernando je spomenik posvečen Ferdinandu III Kastilijskemu , osvajalcu Seville v
letu 1248 in je bil razglašen za svetnika v letu 1671. |
Počasi sva
se vračala proti avtodomu, vseeno pa sva si morala ogledati še prečudovit park Marie Luise in sklop Plaza
de Espana.
 |
| Plaza de
Espana |
 |
| Plaza de
Espana |
 |
| Plaza de
Espana |
 |
| Plaza de
Espana |
 |
| Plaza de
Espana |
 |
| Plaza de
Espana |
Ostalo nama
je le še da najdeva primeren prostor za prenočevanje. S pomočjo Park4night
najdeva pza tako rekoč v industrijski coni na parkirišču neke firme, ki se
ukvarja s transportom. No ja, za eno noč bo že šlo. 37.362207, -5.994425
Do tukaj: 4515 kilometrov
21. dan -
7.8.2019
Po zajtrku spet zajahava kolesa in se odpraviva v mesto. Prva postaja je
bil Tower del Oro (Zlati stolp) , vojaški opazovalni stolp, katerega je za nadzor dostopa do
Seville dal postaviti almohadski guverner. Zgrajen je bil v prvi tretjini 13.
stoletja in je v srednjem veku služil kot zapor . Ime je dobil
zaradi zlatega sijaja, ki ga je zaradi uporabljenih gradbenih materialov
(mešanica malte , apna in stiskanega sena ) odseval na reki.
 |
| Torre del
Oro |
Stolp je razdeljen na tri ravni, prva stopnja, dodekagonalna , je bila zgrajena leta 1220 po ukazu almohadskega guvernerja Seville Abùl-Ulà. Drugo raven, visoko samo 8 metrov, tudi dodekagonalno, je v štirinajstem stoletju postavil Peter iz Kastilje. Tretja in zgornja krožna oblika pa je bila dodana po tem, ko je prejšnji tretji nivo, Almohad, poškodoval Lizbonski potres leta 1755 . Obnovo tretje stopnje je leta 1760 opravil vojaški inženir Sebastian Van der Borcht .
Stolp je tudi eno od dveh sidrišč za veliko verigo, ki bi lahko blokirala reko. Druga sidrišča so bila verjetno porušena med potresom v Lizboni leta 1755 . Veriga je bila uporabljena v obrambi mesta pred kastiljsko floto pod Ramonom de Bonifazom v Reconquisti leta 1248 . Bonifaz je prebil rečno obrambo in iz Triane izoliral Sevillo..
Lizbonski potres leta 1755 je stolp močno poškodoval , markiz iz Monte Reala pa je predlagal, da bi ga porušili, da bi razširili pot konjskim trenerjem in poravnali dostop do mostu Triana. Prebivalci Seville so se pritožili kralju, ki je posredoval. Leta 1760 so škodo sanirali s popravki spodnjega nadstropja stolpa, ojačitvijo z ruševinami in malto ter z ustvarjanjem novega glavnega dostopa okoli obzidja. Istega leta je bilo zgrajeno zgornje cilindrično telo, delo vojaškega inženirja Sebastiana Van der Borchta, tudi arhitekta kraljeve tobačne tovarne v Sevilli . Ta dela so spremenila videz stolpa v primerjavi s stolpom iz šestnajstega ali sedemnajstega stoletja.
 |
| pogled
čez kanal Alfonza XIII. |
V notranjosti Zlatega stolpa (Torre del Oro) je danes pomorski muzej.
 |
| Kolumbova
"Santa Maria" v razmerju 1:20 |
 |
približno tako naj bi Kolumba pričakali prvotni
prebivalci "Indije"
|
|
 |
| nekdanji
top in... |
 |
| ...kamnita
municija za te topove |
Le kakšnih 300 metrov naprej ob kanalu Alfonza XIII. se nahaja najbolj
znana korida v Sevilli "Real Maestranza de Caballeria de Sevilla".
Vstopnina je 8€ na osebo.
 |
| najbolj znana korida v Sevilli "Real Maestranza de Caballeria de Sevilla" |
 |
| toreadorji
imajo na voljo posebno kapelo za molitev pred bikoborbo |
 |
| tole desno sem jaz in ne kakšen bik, v ozadju pa je kraljeva loža |
 |
| izhod iz koride pod kraljevo ložo |
Seveda pa je
glavna atrakcija v Sevilli katedrala. Včeraj sva bila prepozna, danes pa nama
ne uide. Kljub temu, da sva bila kar zgodna se je na blagajni vila že dolga
kolona obiskovalcev. Cena vstopnice je 9€ na osebo. Ampak je vredna ogleda.
 |
| grob kardinala Juana de Cervantesa |
 |
| grobnica Krištofa Kolumba |
 |
| grobnica Krištofa Kolumba |
 |
| eliptična kupola Chapterhause iz 16.stoletja |
 |
| eliptična tla v Chapterhause 1591 |
 |
| glavni oltar 1482-1564 - vse tole
je v zlatu |
 |
| kor |
 |
| note za
petje koralov |
Za več slik si poglejte naslednji link:
Vsekakor vredno ogleda!
Po notranjosti "La Giralde", zvonika, ki je bil nekdaj
minaret, sva se povzpela tudi do zvonov, od koder je prekrasen pogled na
Sevillo , seveda pa tudi na samo konstrukcijo strehe katedrale.
Nekaj mora
ostati tudi v Sevilli za naslednji obisk. Zato sva se odpravila naprej. Smer
Tarifa, ena najbolj znanih plaž za srfače in kajtarje.
Področje jugozahodne
Španije je bogato z vetrom. Zato ne preseneča, da je tu postavljenih nešteto
vetrnic za proizvodnjo električne energije. Pa nikjer ni bilo pod njimi kupov
ptičev, kot v Sloveniji trobijo "kvazi okoljevarstveniki". Ali pa so
slovenski ptiči bolj neumni od ostalih in bi se brezglavo zaletavali v
vetrnice. Kakorkoli, tu znajo izkoristiti naravne danosti, pri nas pa o tem le
govorijo.
Že ob prihodu na Playa de Los Lances, kakor se imenuje krasna mivkasta
plaža pred Tarifo, sva v zraku opazila ogromno število kajtov. Saj veste,
tistih padal s katerimi se športni navdušenci podijo po vodi.
Na hitro sva
jih preštela in groba ocena je , da je bilo na vodi hkrati čez 300 kajtov,
poleg tega pa še veliko srfačev. Voda je bila tudi tukaj precej hladna, jaz pa
se brez dolge neoprenske obleke nisem odločil za kajtarijo.
Malo sva napasla oči, nato pa sva se odpravila naprej. Treba je bilo najti
prostor za prenočevanje. Pza v Tarifi se nahaja v centru na 36.018027, -5.610643 Po
večerji pa opazovanje sončnega zahoda ter sprehod po
mestecu. In kozarec piva!
 |
| sončni
zahod v Tarifi |
 |
| sončni
zahod v Tarifi |
 |
| sončni
zahod v Tarifi |
 |
pogled proti Afriki in španski enklavi Ceuta
|
|
Do tukaj: 4755 kilometrov
22.dan - 8.8.2019
Malce meglen dan
začneva s sprehodom po jutranji Tarifi. Sam rt je najjužnejši del Španije,
vendar je za obiskovalce zaprt. Ne vem ali zaradi vojaških razlogov ali pa
zaradi kakšnih beguncev, ki bi se utegnili izkrcati na tem rtu. Vsekakor
so tam neke antene in ograja okoli trdnjave.
Ob sami trdnjavi se je verjetno zaradi morskih tokov ali vetra nakopičil gromozanski kup morske trave, ki je tudi neznansko smrdel. Travo
so potem z traktorji nakladali na kamione in odvažali. Ne vem kaj bi z
njo lahko počeli.
 |
| včasih pri nas, danes pa tu še vozijo. Katrca karavan😄 |
 |
| prehod do
trdnjave in na rt ni dovoljen |
 |
| roža vetrov |
Pred nama je
bil še kar dobršen del poti, zato sva se odpravila naprej proti
"Združenemu kraljestvu". Gibraltarju!
Gíbraltar je čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva Velike Britanije
in Severne Irske. Leži v jugozahodni Evropi na skrajnem južnem
koncu Iberskega polotoka in ima velik strateški pomen,
saj Gibraltarska ožina povezuje Severnoatlantski ocean in Sredozemsko
morje ter Evropo in Afriko.Leži na severni
strani Gibraltarske ožine, to je na mestu, kjer se Evropa najbolj
približa Afriki. Gibraltar je kronska kolonija Združenega kraljestva. Ima
lastno vlado, ki ima pristojnosti samouprave, razen področij obrambe, zunanje
politike in notranje varnosti, ki so v pristojnosti Združenega
kraljestva. Vodja države je angleška kraljica, ki jo zastopa guverner.
Ta je tudi poveljnik oboroženih sil in policije.
V antiki je
bil Gibraltar eden od t. i. Heraklejevih stebrov; po takratnem
pojmovanju sveta se je tam končala Zemlja.
Leta 711 so Gibraltar
osvojili muslimanski Arabci in Berberi.
Ime Gibraltar izvira iz Džebel al-Tarik - Tarikova gora.
Poimenovan je po Tariku ibn Sijadu, mavrskemu vojskovodji, ki je
spoznal strateški pomen Gibraltarja in ukazal tam
postaviti trdnjavo. Muslimani so imeli Gibraltar v lasti do rekonkviste (1462).
Od leta 1309 do 1333 je bil prvič v kastilski lasti. 4. avgusta 1704
so Gibraltar osvojili Britanci med špansko nasledstveno vojno.
Pri tem napadu so presenetili Špance, ker niso napadli ob jutranji zori
(kot je bilo običajno), ampak popoldan med siesto. Leta 1730 je bil
z mirovnim sporazumom v Utrechtu formalno priznan Britaniji in je od
leta 1730 kronska kolonija.
Po zadnjem popisu v
juliju 2008 je število prebivalcev Gibraltarja 28.002. Gibraltarci so mešanica narodov, ki so se priselili v zadnjih tristotih
letih. So potomci ekonomskih migrantov, ki so prišli v Gibraltar potem, ko se
je večina Špancev leta 1704 odselila. Ostala jih je le peščica, približno 200
ljudi, predvsem Kataloncev, ki so s prišleki flote princa George-a tvorili takratno
prebivalstvo. Do leta 1753 je bila večina prebivalcev že Genovežanov,
Maltežanov in Portugalcev. Ostale etnične skupine so sestavljali še Menori (ki
so izgnani, ko je bila Menorka vrnjena Španiji leta 1783), Sardinci, Sicilijanci
in ostali Italijani, Francozi, Nemci in Britanci. Migracija iz Španije in
čezmejne poroke so bile stalnica do Francove blokade španskih meja z
Gibraltarjem. Franco je s tem odrezal mnoge Gibraltarce od svojih sorodnikov v
Španiji. Španska socialistična vlada je 10 let po Francovi smrti ponovno odprla
meje.
Gibraltar je edini
kraj v Evropi, kjer živijo opice na prostosti. To so berberske
opice ali magoti . Zaradi opic imenujejo Gibraltarsko skalo tudi Opičja
skala. Izvor teh opic ni popolnoma jasen. Verjetno so jih pripeljali
ljudje iz Maroka. V preteklosti so berberske opice živele tudi v južni in
srednji Evropi, in bi bile gibraltarske opice lahko njihovi
potomci. Legenda pripoveduje, da se bo britanska oblast v Gibraltarju
končala, ko bo zadnja opica zapustila skalo. Legenda naj bi imela osnovo v
zgodbi iz časa obleganja v letih 1779–1783. Opice naj bi opozorile Angleže pred
nočnim napadom Špancev in Francozov.
 |
| pogled proti Maroku |
 |
| "The rock" |
Najin namen
je bil, da se z avtodomom zapeljeva prav v Gibraltar. Pa sva plan spremenila,
ker je bila za prestop meje preceeeej dolga kolona. Zato sva parkirala na nekakšnem
"pza-ju" 36.158385, -5.339168, ki je bil bolj makadamsko
parkirišče s parkirnino, spati pa se je vseeno smelo. Nato pa na kolo in
"Hajd v Združeno kraljestvo". Bilo je prav zanimivo, saj sva po
dolgem času morala spet pokazati potne liste.
Takoj za
mejnim prehodom pa je potrebno iti čez letališko stezo. Letališče se
nahaja tik pred samo "skalo", na edinem ravnem delu Gibraltarja. Pred
pisto je semafor kot na običajnem križišču. Če je rdeča počakaš , da letalo
vzleti ali pristane, nato pa ob zeleni kreneš naprej.
 |
| semafor pred
letališko pisto |
 |
| prehod
čez letališko pisto |
 |
| registrska
tablica Gibraltarja |
Že takoj po
vstopu v sam Gibraltar nama je postalo jasno , da je bila ena boljših odločitev
ta, da avtodom pustiva na pza-ju. Ceste in uličice so tako ozke, da bi ob vsem
prometu imela hude težave, da o parkirišču sploh ne izgubljam besed. Zanimiva
pa je še ena stvar. Kljub temu, da so del Združenega kraljestva , tu vozijo po
desni in ne po levi.😁
Odločiva se,
da se z gondolo povzpneva na vrh "skale". V vročini sva čakala skoraj
1 uro in pol, ker kart nisva kupila preko interneta. (16,00 GBP/osebo). Vsekakor pa nama ni bilo
žal. Razgled je fenomenalen. Pa tudi znamenite opice so se kar same ponujale na
ogled. Poleg opic pa je na vrhu na ogled tudi ogromno smeti, ki jih obiskovalci
mečejo naokoli. Pospravi pa očitno nihče.
Že dolgo prihaja do napetosti med Združenim kraljestvom
in Španijo, ki želi pridobiti Gibraltar v svojo državo. Meja med Gibraltarjem
in Španijo je bila od 1969 do 1985 zaprta. Pri referendumu 7.
novembra 2002 (udeležba je bila 90-odstotna) je 99 % udeležencev glasovalo
za ohranitev statusa in le 187 volivcev je bilo za deljeno suverenost. Vseh prebivalcev pa je okoli 28000.
Gibraltarska
ožina, ki povezuje Atlantik in Sredozemsko morje ima velik strateški
pomen za oborožene sile, zato ima Združeno kraljestvo v
Gibraltarju oporišče vojne mornarice.
Z vzhodne strani že od daleč
opazimo strmo pečino (Upper Rock) nad zalivom Algeciras.
Povsod navzoče opice, votlina s kapniki St. Michael's Cave in
v skale izkopani obrambni položaji iz dobe obleganja 1779–1783 (Siege
Tunnels) so glavne turistične zanimivosti. Mesto Gibraltar leži na ozkem
pasu na vzhodni strani, kjer je skala manj strma. Na južnem rtu (Europa Point) stoji svetilnik, zgrajen leta
1841 .
Še en sprehod po glavni nakupovalni ulici in že sva spet pri
avtodomu.
V tej
vročini se bo prileglo malo poležavanja na plaži. In kopanje. Voda ima celo 20⁰
stopinj. Ob tem pa lahko opazujeva še pristajanje letal. Zgleda kot bi leteli
naravnost v skalo.
 |
| Nalepke
na žarometih, ker je avto registriran v VB in bi na evropskih cestah zaslepil
nasproti vozeče voznike |
 |
| večerni
pogled proti "skali" |
Do tukaj:
4801 kilometrov
23.dan -
9.8.2019
Spala sva
slabo. Hrup, komarji in vročina. Pa še pri sosednjem francoskem avtodomu so
razčiščevali družinske probleme. In to zelo glasno. Privoščiva si jutranje kopanje,
nato pa naju doletijo razočaranja. Ker nisem vnaprej rezerviral ogleda palače
Alhambra v Granadi sva se za ta ogled lahko "obrisala pod
nosom". In enako je bilo z ogledom "Kraljeve poti" ali
"Caminito del Rey"
El Caminito del Rey (Kraljeva pot)
je pot v stenah soteske Gaitanes v pokrajini Malaga. Gre za eno izmed
najbolj impresivnih in nevarnih gorskih stez na svetu.
Soteska je izjemen kanjon, ki s
svojimi zidovi na nekaterih točkah sega 700 metrov visoko pri le 10 metrih
širine. Najbolj spektakularen vidik soteske Gaitanes predstavlja navpično
razslojevanje apnenčastih sedimentov, ki so sestavljeni iz fosilnih ostankov
kitov in drugih peščenih formacij, ki jih je povzročila erozija.
Slabe volje
se odpraviva naprej, saj nama je padel v vodo eden bolj zanimivih delov
dopusta. Smer najine poti je sedaj Valencia. Na prvih približno 100 kilometrih
proti Malagi se ob obalni cesti nahaja neskončna količina hotelov. Ni čudno,
saj ogromno Evropejcev preživlja dopust ali pa stare dni na teh obalah. Naslednja
pokrajina , ki je zelo zanimiva pa je Almeria. Neskončno področje povsem
posejano z rastlinjaki. Od tu praktično cela Evropa sredi
zime dobiva zelenjavo in sadje. To je tudi področje, kjer begunci iz Maroka in
tudi podsaharske Afrike garajo za mizerno plačo. In tudi živijo v nemogočih
razmerah. O tem in o njihovem izkoriščanju s strani multinacionalk je bila lani
na eni od naših televizijskih postaj predvajana dokumentarna oddaja. Kaj takega
ne privoščiš nikomur.
 |
| rastlinjaki
kamorkoli pogledaš |
 |
| rastlinjaki
kamorkoli pogledaš |
 |
| rastlinjaki
kamorkoli pogledaš |
 |
| zanimiv
avtodom |
Kljub
odlični avtocesti sva se naveličala vročine. Zato sva se po navodilih
camp4night odločila poiskati primerno lokacijo za počitek. Malo pred
Cartageno so naju koordinate odpeljale z glavne ceste po napol kolovozu nekam
čisto na divje. In tu sredi ničesar, med požgano pokrajino, zagledava
zidano ograjo, za njo pa urejena hiša in lepo urejeno parkirišče za
avtodome z vodo, elektriko in sanitarijami s tušem. Ime ima "Espacio Finca
Alegría". Za hišo pa bazen (voda je imela 30⁰), okoli
njega pa umetna trava, vseeno pa je vtis kot da sva prišla v raj. In to vse skupaj za samo 11€
na dan. Za dodatnih 5 € pa so ponujali tudi bifejski zajtrk. Ni nama bilo treba
dolgo razmišljati. Tu bova prespala. 37.629262 -1.082308
Zvečer si privoščiva kozarček vina ali dva in dan je bil zaključen.
Do tukaj:
5341 kilometrov
24. dan -
10.8.2019
Najprej
seveda jutranje kopanje. Bazen je tako mamljiv, da bi človek ostal tam še
kakšen dan. Nato pa pot proti Valencii. Dan je bil zelo vroč in komaj
sva čakala, da nekje najdeva parkirišče. To pa je v Valencii z avtodomom velik problem. Poleg tega so nama odsvetovali puščati avtodom nekje zunaj urejenega
in varovanega parkirišča. Baje je lahko nevarno zaradi vlomov. In tako sva
končno našla pza "La Marina" , kakšnih 10 kilometrov zunaj
centra. 39.386680, -0.332860 Pravzaprav bližje ni bilo ničesar primernega.
Je pa prav
pred pza-jem postaja za lokalni avtobus, ki naju za 1.5€ na osebo odpelje v
center.
 |
| Puerta de
la Mar |
 |
| Torre de
Santa Catalina |
 |
| Placa de
la Reina |
 |
| najožja
hiša v Španiji |
Številna
svetovna mesta trdijo, da so dom naj ozke hiše v državi ali na celini. V Valencii pa trdijo, da imajo najožjo stavbo v Španiji, in eno od najožjih na svetu.
Fasada stavbe je le malo širša od vhodnih vrat. Čeprav je fasada majhna, so v
hiši zgornja nadstropja povezana s sosednjimi zgradbami, kar omogoča, da so stanovanja v velikostih primernih za prebivanje. Na vhodu je bar La
Estrecha, ki ima na stenah zbirko zgodovinskih fotografij stavbe.
 |
| najožja
hiša v Španiji |
 |
| katedrala
v Valencii |
Na severnem
delu Placa de la Reina se nahaja katedrala. Zunaj zelo lepa, znotraj pa se je
ni dalo ogledati, saj so jo zaradi prevelikega števila turistov za oglede zaprli.
Obiski so dovoljeni le z namenom molitve.
 |
| nad
vhodom v katerdalo |
Se pa v
neposredni bližini na katedrale nahaja bazilika . Zanimiva
okrogla cerkev v kateri je bila ravno poroka. Vanja se ni mogla odtrgati od
tam, jaz pa sem medtem mirno spil eno pivo v bližnjem lokalu. Pa bi še enega,
ampak je bilo maše konec.😄
 |
| bazilika v Valencii |
 |
| zanimiva
okrogla notranjost |
 |
| pred severnim vhodom v stolnico je prostor, kjer zaseda "Vodno sodišče v Valencii" |
Vodno
sodišče v Valencii , znano tudi kot sodišče Vega de Valencia ,
je uradni organ , pristojen za
reševanje sporov glede vode za namakanje med kmeti namakalnih skupnosti , ki tvorijo
tako imenovano Vega de Valencia. Sodišče je sestavljeno
iz enega predstavnika vsake od namakalnih skupnosti , skupaj jih je osem, imenovanih skrbniki ,
eden pa je izvoljen za predsednika za nedoločen čas.
 |
| okrogel strop v baziliki |
 |
| oltar v baziliki |
 |
| vodnjak
Turia na "Deviškem trgu" - Plaza de la Virgen |
Vročina je
bila precejšna (37⁰ čez dan ),zato sva se odpravila nazaj proti avtodomu. Mimo
čudovite trgovine z mesnimi izdelki. Že pogledati je bilo lepo, zato sva veselo
zakorakala skozi vhod. Tam pa šok. V tej vročini klimatske naprave niso bile
vklopljene. Ne zaradi kupcev. Zaradi mesnih izdelkov bi morala biti
trgovinica hladna. Razočarana in malce lačna sva odšla naprej.
 |
| krasna
fasada železniške postaje |
Odpravila
sva se tudi do Oceanariuma. Res je fascinanten. Čisto nekaj posebnega.
Oceanarium je največji
tovrstni kompleks v Evropi s površino 110.000 kvadratnih metrov in njegovi bazeni vsebujejo okoli 42.000.000 litrov vode . Sem spada 26.000.000
litrski delfinarij in 7.000.000 litrski oceanski
akvarij z morskimi psi in drugimi ribami. V njem
je 45.000 živali 500 različnih vrst, vključno z ribami, sesalci, pticami,
plazilci in nevretenčarji - med njimi so morski
psi, pingvini , delfini , morski
levi , mroži , beluga kiti in še več - vsi naseljujejo
devet podvodnih stolpov. Vsak stolp je strukturiran na dveh ravneh
in predstavljata glavne ekosisteme planeta. Park je razdeljen na deset
območij. Morska območja odražajo sredozemske habitate, polarne
oceane - Arktiko , otoke, tropska morja, zmerna morja in Rdeče
morje . Poleg delfinarija je tu tudi akvarij Rdečega
morja, območje močvirja ter vrt z več kot 80 različnimi vrstami
rastlin.
Ostal nama
je le še avtobusni prevoz nazaj do pza-ja in prepotrebni večerni tuš.
Pravijo, da je Valencia čudovita. No, naju ni preveč
navdušila. Mogoče zaradi vročine, mogoče pa je bil vzrok kaj drugega. Ali pa
sva jo podzavestno pustila za raziskovanje kdaj drugič, ko si bova bolj
natančno ogledovala jug Španije.
Je pa v
Valencii (za ostalo Španijo ne vem) še ena zanimivost. Vsi prehodi za pešce v
križišču imajo zeleno naenkrat. Ne tako kot pri nas, kjer imajo pešci zeleno v
tisti smeri kot avtomobili.
Do tukaj:
5341 kilometrov
25. dan -
11.8.2019
Po izredno
topli noči si privoščiva najprej tuširanje. Potem pa se odpraviva na plažo. Saj
ne more biti povsod hladna voda. Voda res ni bila hladna , bila pa je zelo
kalna z obilico alg v vodi. Pa tudi precej je bila valovita. Zato sva se
odpravila naprej proti Andori.
 |
kljub vročini voda za namakanje v notranjosti južne Španije ni
tak problem
|
|
 |
| so pa ob
cesti vidne posledice požarov |
 |
| ogromni
nasadi sadja ob cesti |
 |
| rumene
pentlje so znak želje po odcepitvi |
 |
| rumene
pentlje so znak želje po odcepitvi |
V zadnjem
času je precej aktualna zahteva Katalonije po odcepitvi od Španije. In to se
odraža tudi na in ob cestah. Rumene pentlje , ki jih je videti povsod po
Kataloniji, so znak želje po odcepitvi. Podobno kot v Baskiji, ki sva jo
obiskala pred nekaj dnevi.
Kakšnih 30
ali 40 kilometrov pred mejo med Španijo in Andoro sva nad cesto opazila
opozorila pred nečem, kar pa nisva razumela, ker je bilo napisano le v
španščini. In tako prideva lepo na andorsko mejo, kjer so naju prijazno
zavrnili. Nedaleč naprej se je namreč na cesto posul zemeljski plaz, obvoz pa
je samo skozi parkirno hišo bližnje veleblagovnice. Jasno je, da sva bila
previsoka in lahko sva samo obrnila ter se odpravila nazaj v Španijo. Kljub temu, da sva bila le nekaj metrov v Andori,
naju je španski carinik dobro pregledal, če morda le ne tihotapiva alkohola. Ta
je namreč v Andori neobdavčen in zato zelo poceni. Če sva hotela v Andoro sva sedaj morala po obvozu. Ta pa je bil dolg okoli 90 kilometrov. No ja. Bo že šlo.
 |
| registracija
Andore |
Tako sva najprej prestopila mejo v Francijo, takoj nato pa spet v Španijo. Španija ima namreč le slaba 2 kilometra od meje področje , ki ga obdaja Francija. To je španska enklava Llivia, ki ima le približno 1600 prebivalcev.
V mestu Llivia se nahaja lekarna Esteve, srednjeveška lekarna in ena najstarejših v Evropi. Ustanovili so jo na začetku 15. stoletja. V njej najdemo tudi t. i. albarelle, tj. srednjeveške keramične posode, ki so jih uporabljali v lekarnah, srednjeveška zdravila in eno najpomembnejših zbirk knjig z recepti v Evropi.
 |
| po obvozu proti Andori |
Že po slabih petih kilometrih ceste sva spet v Franciji. Prenočišče si najdeva v vasici Saillagouse 42.457610, 2.037550, na brezplačnem parkirišču, kjer je tudi odtok in voda. Sama vasica pa je res majhna, zato pa je zelo lepo urejena , kar velja za večino krajev v Pirinejih.
Odločila sva
se za sprehod po vasi, pa sva ga morala zaradi močnega vetra, ki je začel
pihati, kar hitro prekiniti. Je pa zato tudi ponoči kar dobro pihalo.
Do tukaj:
6190 kilometrov
26. dan -
12.8.2019
Zjutraj
najprej prijatelju voščiva za rojstni dan. Tudi če si daleč od doma je lepo, če
se spomniš prijateljev. Nato pa se za cirkuškim konvojem odpeljeva dalje. Še
danes ne razumem, kako je skozi tiste ozke ulice lahko peljal tovornjak s tremi
tovornimi prikolicami cirkuške robe. In nikjer ni zadel v kakšen vogal hiše.
V bližini
Odella v Franciji se nahaja "Velika sončna peč", ena prvih raziskovalnih sončnih elektrarn na svetu. Gradnja se je začela leta 1961, v pogon pa je bila dana leta 1969. Seveda sva
si jo šla pogledati. Trenutno je bila v popravilu, vseeno pa sva si lahko ogledala velika ogledala ter nekaj uporabljene opreme na dvorišču. Med
njo tudi rabljen uparjalnik, v katerem med obratovanjem temperatura lahko doseže skoraj
4000 stopinj.
 |
| ogromna ogledala - trenutno obrnjena navzdol |
 |
| uparjalnik
sončne elektrarne |
 |
| cevi
uparjalnika |
 |
| v desni stavbi se nahaja uparjalnik, kamor ogledala usmerjajo sončne žarke |
 |
| od teh ogledal se sončni žarki odbijajo v ogledala na veliki stavbi, od tam pa v uparjalnik |
 |
| shema delovanja te sončne elektrarne |
 |
| "Velika sončna peč" Odello |
Le nekaj
kilometrov naprej pa je postavljena novejša sončna elektrarna "Themis solar
plant"
Pravzaprav je bila na tem mestu med leti 1979 in 1986
zgrajena in dana v obratovanje prva stolpna sončna elektrarna na svetu -
Thémis. V zadnjem času to
območje namenjeno preučevanju astrofizike oziroma raziskovalcem, ki jih zanima gama kozmično sevanje.
 |
| sončna
elektrarna Themis |
 |
| shema
delovanja sončne elektrarne Themis |
 |
| slika sončne elektrarne Themis |
Do Andore se
morava peljati še skoraj 50 kilometrov. Cesta je ozka, ampak urejena. Prometa
pa ni bilo veliko. Vse do kakšne 3 kilometre pred mejo. Tam smo pa obstali v
koloni kot nekdaj v "rdečih časih", ko smo se vračali iz
Avstrije. Na meji nas ni nihče pregledoval, zato mi je bilo čudno zakaj kolona. Potem pa sem videl, da je bila to le kolona zaradi iskanja parkirišča
pred ogromnim trgovskim centrom. Alkohol in cigarete, pa tudi gorivo in hrana
so tu zelo poceni. In iz Francije se tja valijo kolone avtomobilov. No, midva
sva imela s parkiriščem kar srečo, zato sva si lahko ogledala to čudo od
trgovin. Nisva se mogla upreti in v najini košari je pristal whiskey, pa še
nekaj malenkosti.
In že se dvigava proti zamegljenemu prelazu Pas de la Casa na višini 2408
metrov, kjer je bila temperatura le 7⁰. Čez ta prelaz je drugi dostop do
Andore. Nato pa sledi spuščanje na dobrih 1000m , kjer leži prestolnica
Andore "Andorra la Vella". Midva greva še nižje, saj je pza za
veleblagovnico River, kakšnih 100 m nižje. In to le kakšna 2 kilometra od mejnega prehoda na katerem so naju prejšnji dan zavrnili. Res sva naredila ogromen obvoz namesto dveh kilometrov.
 |
| Andora |
 |
| tudi s predelanim avtobusom se lahko potuje👍 |
Noč je bila
mirna kot se za dober pza spodobi:-)
Do tukaj:
6297 kilometrov
27.dan -
13.8.2019
Zbudiva se v
krasno jutro. Pza se je čez noč kar dobro napolnil in večina se je odpravila
nakupovat.
Seveda sva
tudi midva šla še malo po trgovinah. Potrebno je bilo obnoviti zalogo hrane,
pa tudi kakšno pivo ne bo odveč. Največ pa se tu kupuje cigarete in alkoholne pijače. Midva bova cigarete preskočila.😃
 |
| to je "ta pravo" pivo👿👿 |
Dieselsko
gorivo je v Andori že tako poceni v primerjavi s cenami v Sloveniji (1.029 €/liter), na
blagajni pa sva dobila še kupon za 4 % dodatnega popusta pri gorivu. Toda kaj, ko bo tudi to gorivo kmalu porabljeno.
 |
| ne vem
kdo določi ali je srednji pas za gor ali za dol😀 |
 |
grafiti so tukaj čisto drugačni kot pri nas
|
|
 |
| tobak |
Zdelo pa se
mi je neverjetno, ko sem v Andori, na tej nadmorski višini ob cesti opazil
polje s tobakom.
 |
| proti
prelazu Pas de la Casa |
Spet se
dvigujeva čez prelaz Pas de la Casa, le da za prestop meje v Francijo ni
nikakršna kolone. Le tovornjak z "superavtomobili", ki sem si jih
kupil v Andori. (Ko bi bilo vsaj res!😀)
 |
pogled po gorovju okoli Andore
|
|
 |
pogled po gorovju okoli Andore
|
|
 |
superavtomobili so le trije. Tistega Peugeota desno
spodaj so mi dali gratis😀
|
|
Najin
naslednji cilj pa je Beziers v Franciji. Poznan je po kanalu Di Midi, ki z vodno
potjo povezuje Toulouse in Sredozemlje
Canal du Midi, ki ga je zasnoval in zgradil Pierre-Paul Riquet v letih
1662-1681, je izjemno inženirsko delo, ki upravičuje njegovo vključitev na
seznam Unescove svetovne dediščine in ena najbolj priljubljenih plovnih poti v Franciji. Leta 2016 je obeležil 350. obletnico kraljevega
odloka, s katerim je Riquet začel gradnjo kanala, in 20. obletnico uvrstitve
na seznam svetovne dediščine. Kanal poteka v dolžini 240 km od Étang de
Thau, zavetrne lagune za sredozemskim pristaniščem Sète, do Toulousa, kjer se
povezuje s Canal de Garonne. Njegove zelene vode zavijajo skozi podeželje
med drevoredi , katerih izpostavljene korenine se na robu vode zapletejo in
krepijo bregove. Čeprav so drevorede na več delih posekali, bodo na
novo posajena drevesa postopoma poustvarila veličastno prisotnost svojih
predhodnikov. Kanal poteka skozi precej vinorodnih območij, med njimi
Hérault, Aude, Minervois in Corbières, pa tudi mimo številnih polj sončnic in
koruze. Te prevladujejo nad čudovito pokrajino, potem ko kanal zapusti
sredozemsko podnebje zahodno od Carcassonneja
Parkirava v bližini kanala 43.331314, 3.195330 in
se kolesi odpeljeva na ogled. Najprej k zapornicam v Beziersu.
Ob kanalu je speljanih precej poti, od peš poti do makadamskih cest, po katerih
se odpeljeva kakšnih 8 kilometrov naprej od vasice Colombiers. Namen
kolesarjenja je bil malo pretegniti noge, saj ne moreva cele dneve le sedeti v
avtodomu, pa tudi ogled še ene zanimivosti tega kanala. To je namreč tunel za
ladje. Če se še tako čudno sliši, tunel za ladje res obstaja.
 |
| zapornice
pri Beziersu |
 |
| zapornice pri Beziersu |
 |
| zapornice pri Beziersu |
 |
| drevoredi
ob kanalu |
 |
| tunel za
ladje |
 |
| tunel za
ladje |
Predor Malpas je izkopan pod hribom d'Ensérune v mestu Colombiers v Franciji. Izkopan leta 1679, je bil prvi plovni predor na prekopu v Evropi in je spomenik odločnosti glavnega
inženirja Pierra-Paula Riqueta.
Ko so dela izgradnje kanala
dosegla hrib d'Ensérune je bilo veliko razočaranje. Nekaj metrov kopanja v trdo
skalo je razkrilo zelo krhek peščenjak, ki je bil podvržen plazenju. Ko se je takratni predsednik vlade
Colbert seznanil je dela ustavil. Riquetovi nasprotniki so izkoristili
situacijo za oviranje projekta. Za odločanje o prihodnosti projekta so
poslali kraljeve komisarje. Nasvet Chevalierja de Clervilla, arhitekta Ludvika XIV. je bil, da naj rajši
prečkajo reko Aude kot
gradijo predor. Riquet pa je zagovarjal prednost predora zaradi dodatnih težav,
ki bi jih ustvarilo prečkanje reke Aude.
Riquet je prosil svojega
glavnega gradbenika Pascala de Nissana, naj kljub nevarnosti porušitve v
tajnosti nadaljuje z izgradnjo predora. V manj kot osmih dneh je bil predor
dokončan z betonskim stropom. Predor je dolg 165 m, z lokom 8 m nad
površino prekopa in je odstranil potrebo po dodatni zapornici.
Pred izkopavanjem predora Malpas
v 17. stoletju je skozi hrib že obstajal predor namenjen drenaži sladkovodnega
mokrišča. Predvideva se, da so ga zgradili že Vizigoti. ta obstoječi predor je
bil navdih Riquetu za predor Malpas. V 19. stoletju je bil izkopan tretji
predor, ki je šel skozi hrib d'Ensérune pod predorom Malpas, namenjen pa je
železniški progi Béziers –Narbonne.
Ker se je čas najinega dopusta počasi bližal koncu sva se odpeljala proti Arlesu. Pričakovala sva , da si bova tam lahko še pred večerom ogledala mesto, pa sva kar tri ure stala v koloni zaradi prometne nesreče. No, pa saj je v avtodomu hladilnik, kuhinja in wc, drugega pa ne potrebuješ. Zato je tudi čakanje lažje.
 |
| ko
triosni avtodom ni več dovolj velik, pa zadaj priklopiš še avto😀 |
 |
| Airstream
prikolica |
 |
| nekakšen
pza v Arlesu |
V Arles sva
prišla s temo in parkirala v bližini železniške postaje. Tam naj bi bil
nekakšen pza, brezplačen vendar brez oskrbe. V bistvu pa smo avtodome
parkirali kar na pločniku nad reko. 43.683504, 4.630092 Če odštejem nekaj hrupnih
mladcev in "nemške šlagerje" na palubi ladje, parkirane ravno tukaj,
je bila noč kar mirna
Do tukaj:
6755 kilometrov
28. dan -
14.8.2019
Najprej združiva jutranji ogled starega dela Arlesa
in iskanje pekarne. Kmalu pa najdeva tudi rimski amfiteater .
 |
| Ena od
zanimivejših stvari v Arlesu je nedvomno amfiteater |
Amfiteater v Arlesu je dvotirni rimski amfiteater in je verjetno
najvidnejša turistična atrakcija v mestu Arles, ki je uspevalo v rimskih
časih . Izraziti stolpi, ki se vijejo od vrha, so srednjeveški
dodatki.
Zgrajen leta 90 je amfiteater lahko sprejel več kot 20.000 gledalcev, zasnovan
pa je bil za zabavo v obliki dirk s kočijami in krvavih
rokoborb. Danes so v njem bikoborbe , kot tudi gledališke
predstave in koncerti v poletnih mesecih. Stavba meri v dolžino 136 m in
v širino 109 m in ima 120 lokov . Ima ovalno areno, obkroženo
s terasami, arkadami na dveh nivojih (60 v vseh),
sistemom galerij , drenažnim sistemom na številnih hodnikih za dostop
in stopnišči za hiter izhod . Očitno ga je
navdihnil Kolosej v Rimu (v 72-80), saj je bil zgrajen
nekoliko pozneje (leta 90). V amfiteatru naj ne bi bilo sprejetih več kot
25.000 gledalcev, zato je bil arhitekt prisiljen zmanjšati velikost in dvojni
sistem galerij zunaj Koloseja nadomestiti z eno obročasto galerijo.
S padcem Zahodnega cesarstva v 5. stoletju je bil spremenjen l v trdnjavo s
štirimi stolpi (južni stolp ni obnovljen). V amfiteatru je bilo
zgrajenih več kot 200 hiš, ki so postale pravo mesto, z javnim trgom, zgrajenim
v središču arene, in dvema kapelama, ena v središču stavbe, in druga ob vznožju
zahodnega stolpa.
Ta nova stanovanjska vloga se je nadaljevala do poznega 18. stoletja, leta 1825
pa se je na pobudo pisatelja Prosperja Mériméeja začela obnova
nacionalnega zgodovinskega spomenika. Leta 1826 se
je začela razlastitev hiš, zgrajenih znotraj stavbe, končalo se
je do leta 1830, ko je bil v areni organiziran prvi dogodek - tekma bikov, s
katerimi so slavili zasedbo Alžira .
Ogled Arlesa naju
je pripeljal tudi na lokalno tržnico, kjer sem prvič videl toliko različnih vrst čebule
in česna.
 |
| paradižnik
v sto različnih barvah |
 |
če balkon ni dovolj velik pa eno kolo prikleneš na zunanjo stran ograje😀
|
|
Sledila je
dolga vožnja do Ovade v Italiji, kjer sva najprej nameravala prenočiti, nato pa
sva se premaknila naprej do Cremone. Tam se parkirava v kamp ob reki Pad. 45.125241,
10.008271 Cena je 1€/uro. kar ni veliko če greš kmalu naprej, drugače pa
zna biti znesek kar visok. Drugače pa je kamp urejen, elektrika in sanitarije
ter odtok. In ravno zadnji dan se mi je pri praznenju wc kasete odlomil pokrovček
in padel v kaseto. Res dobro, da šele zadnji dan, saj ne vem kako drugače lahko
rešil zadevo.
Do tukaj : 7396 kilometrov
29. dan - 15.5.2019
Noč nama ni prinesla počitka, verjetno pa je bila zato
kriva polna luna.
Ostalo nama je le še zadnjih
približno 500 kilometrov do doma. Kot dober avtodomar pred odhodom iz kampa
odnesem smeti, seveda tudi tiste, ki so se mogoče nabrale na polički. Šele doma
pa sem izvedel, da je v tisti papirnati robček, ki sem ga tako vestno pospravil
in vrgel v smeti, zavit Vanjin zlati uhan. No, nazaj nisem šel ponj.
Zadnje kilometre sva srečno odpeljala in po skoraj 8000
kilometrih in 4 tednih potovanja sva parkirala doma.
 |
| spet na
domačem dvorišču |
Najino najdaljše avtodomarsko potovanje do sedaj naju je navdušilo. Res je
razdalja precejšnja, toda dogodki in lepote, ki sva jih na poti videla ali
doživela so bili vredni tolikih ur sedenja za volanom. In če bo le možnost ,
bova tja še šla.
MŠ
25.3.2020
