torek, 23. april 2019

Muzej na prostem "Openluchtmuseum" v Arnhemu Nizozemska

Openluchtmuseum - Muzej na prostem

Arnhem Nizozemska

Nahaja se v neposredni bližini Arnhema na Nizozemskem na lokaciji 52.00928 5.90518. Vstopnina za odraslo osebo je 19€, če pa pridete z avtomobilom ali avtodomom pa morate plačati še 6€ za parkirnino. Muzej je odprt od 10.00 do 17.00, vsekakor pa je najbolje priti boj zgodaj , da se izognete gneči. Midva sva bila že takoj ob 10.00, zato sva si v miru lahko pogledala cel park.


 Po parku greste lahko peš ali pa se zapeljete z brezplačnim tramvajem.

Zdravstveni center Zeleni križ, Wessem 1954
Pred manj kot 100 leti so tako odrasli kot otroci vsakodnevno umirali zaradi bolezni, ki so danes praktično izkoreninjene. Da je to na Nizozemskem preteklost je v veliki meri zaslužen takratni ministrski predsednik Willem Drees ter medicinske sestre Zelenega križa. Le ti so s preventivo, nego bolnikov ter pomočjo mladim staršem pri negi otrok pripomogli k splošnemu zdravju.

Zdravniška ordinacija 

Tako pa je izgledala pediatrija

Kopalnica - zelo pomemben vidik zdravja je bilo redno kopanje. Ljudje, ki doma niso imeli kopalnic so se v zdravstvenem centru lahko okopali enkrat tedensko


Nekaj medicinskih pripomočkov

Nekaj medicinskih pripomočkov



V parku sta mi takoj padla v oko  dva starodobnika. 
Katrco se spomnimo vsi, Daf pa je bil bolj redek na naših cestah.

Renault 4 - katrca

Daf 33
 V eni od hiš sem opazil čuden "kamin". Za ogrevanje, pa tudi kuhati se je dalo na njem.


Otroci se v parku lahko zabavajo na igralih, ali pa se na maketi krave naučijo molsti:-)


Zanimivi stenski obešalniki

Tudi pralnih strojev včasih niso poznali, je bil pa ožemalnik že kar hudo napreden!
 Parki na Nizozemskem so lepo urejeni, kar lahko vidimo iz umetelno negovanih grmovnic.


Tudi s čebelarjenjem so se ukvarjali


Seveda pa je bilo za tiste čase razvito tudi kmetijstvo.

Kmetija iz 16. stoletja

Pod isto streho je bila živina, na koncu hleva pa so bili bivalni prostori. Do okoli leta 1850 se je v teh prostorih tudi kurilo. Ker dimnikov niso poznali se je dim valil po prostoru, zato so imeli takratni prebivalci veliko težav  z dihali in očmi

 Kasneje so hiše tudi lepše izgledale, gospodarsko poslopje in hlev pa se držita hiše.



Notranjost hiše je iz leta 1929


Spalna omara

Manjši mlin iz leta 1850 namenjen za odvodnjavanje kanalov

najenostavnejši mlin na veter imenovan "Tjasker" iz leta 1875

Mlin katerega so poganjali konji





Mline so uporabljali tudi v pralnicah.


Likanje pa je, razen likalnika, podobno današnjemu:-)




Še ena značilnost Nizozemske. Dvižni mostovi, ki jih lahko delujoče vidite po celi državi.



Delovanje mlina - Leseni zobniki in "polž" ki črpa vodo


Ta mlin pa je hkrati tudi žaga (iz leta 1690)



Ker veter piha z različnih smeri so za vrtenje zgornjega dela mlina uporabljali verige in kolo (spodaj desno)

Vsekakor je Muzej na prostem vreden ogleda, saj si lahko ustvarimo vtis o življenju na Nizozemskem skozi zgodovino. Zanimiv pa je ogled tudi za otroke.


April 2019



nedelja, 21. april 2019

Dachau april 2019


Koncentracijsko taborišče Dachau


Ustanovljeno je bilo marca 1933 kot koncentracijsko taborišče za politične zapornike. Bil je pod komando SS in je služil kot vzorčni primer za ostala koncentracijska taborišča. V tem taborišču in v ostalih, ki so spadala pod KZ Dachau je bilo zaprto približno 200000 ljudi, umrlo pa jih je okoli 43000.  29.4.1945 so ameriške enote osvobodile preostale taboriščnike. Leta 1965 je Dachau postal spomenik.



Vhod v zaporniški del taborišča



Od vseh barak stoji danes le baraka v prvi vrsti Od ostalih so le temelji.

Temelji  barak


Eden od sedmih stražarskih stolpov 

Krematorij
 Spomni se, kako smo umrli tukaj

Krematorij je bil zgrajen leta 1940 zaradi dramatičnega povečanja smrti v taborišču. Zgrajen je bil zunaj zaporniškega dela taborišča in dostop je bil možen le skozi je bil skozi taborišče SS. v letih 1942/43 je bila zgrajena druga stavba z večjim krematorijem in plinskimi celicami. Vendar pa te niso bile uporabljane za masovno ubijanje.

Stavba v kateri je bil krematorij

Prostor pred pečjo so uporabljali tudi za obešanje zapornikov. V pečeh pa so skurili tudi po tri trupla hkrati!




Plinska celica

Tuširanje!!

Prostori za dezinfekcijo oblačil, za kar so uporabljali "Zyklon B"



Judovski spomenik tisočem neznanih žrtev


krščanski spomenik tisočem neznanih žrtev

Ruska pravoslavna kapelica v neposredni bližini krematorija






Umivalniki

Sanitarije

Pogradi taboriščnikov


Taboriščna vrata z napisom "Arbeit macht frei"

Koncentracijska taborišča po Evropi in njihove izpostave

Stavba v kateri je danes muzej



april 2019


Iz Wikipedije, proste enciklopedije


Koncentracijsko taborišče Dachau


Jump to navigationJump to search
Koncentracijsko taborišče Dachau (KZ Dachau) je bilo koncentracijskem taborišču v mestu Dachau ~20 km severno od Münchna. Danes je na območju razširjene bavarske prestolnice. Bilo je prvi večji tovrstni objekt nacističnegarežima. Kot preurejeno tovarno smodnika so ga odprli že leta 1933.

Prevzgojni zavod

21. marca 1933 so ga ustanovili nacisti. Glavna pobudnika sta bila Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. in Hermann Goering, drugi človek tretjega Reicha. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče, v katerem so »prevzgajali« politične nasprotnike (antinaciste). Zgrajeno je bilo na območju zapuščene tovarne streliva, severovzhodno od mesta Dachau v južni Nemčiji.
V prvem letu so sem zaprli okrog 4.800 jetnikov. Na začetku so v glavnem zapirali nemške komunistesocialne demokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Čez čas so bili kandidati za »prevzgojo« Jehovove pričeRomihomoseksualci, označeni kot asocialci in kriminalci.
S časom je sem prihajalo vse več Judov. Sprva so jih zaprli, ker bi naj pripadali kateri izmed prej naštetih skupin, ali so jih zaradi manjšega prekrška obsodili na dosmrtno ječo, oziroma da so svojo kazen do smrti prestali v taborišču.

Preureditev v taborišče

V začetku leta 1937 so enote SS zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbo taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi. Stavba je bila zgrajena v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do 29. aprila 1945. Tako je Dachau postal prvo učinkovito taborišče v takratnem tretjem rajhu.

Koncentracijsko taborišče Dachau
Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo med 10. na 11. novembrom 1938, ko je Hitler izvedel kristalno noč in zaprl 10.000 Judov. Večina je bilo moških, ki so jih kasneje izselili iz Nemčije.
Taborišče je bilo del vojnega centra za vaje enot SS, kjer so razvijali uničevalske in prevzgojne tehnike. To taborišče je bilo za zgled in vzor vsem ostalim, ki so jih odprli kasneje.

Prostorska organizacija in dogajanje

Taborišče je bilo razdeljeno v dve območji: ožje taborišče in območje krematorija ter širše območje s tovarnami, vrtovi in drugimi obrati. Taboriščna cona je zajemala 32 podolgovatih pritličnih barak. V teh so bili jetniki z različnim statusom; v taborišču so bili zaprti skoraj izključno moški. Del barak je bil urejen kot hiralnica. Del prostorov je bil rezerviran za medicinske poskuse na ljudeh. Glavna pisarna je bila zaklenjena in dostopna le posebej določenim osebam. Na dodatno ograjenem zemljišču so morale biti posebna kuhinja, pralnica in drugi funkcionalni prostori.
Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključeval je star krematorij z eno samo pečjo in nov krematorij s štirimi pečmi, torej so eno stavbo dogradili. Število žrtev v drugem krematoriju ni bilo nikoli popolnoma natančno raziskano, Nemci pa so nasprotno trdili, da ga sploh niso nikoli uporabili.
Taboriščniki, ki so zboleli ali bili prešibki za delo v taborišču, so bili poslani na »evtanazijo« v center blizu Linza v Avstriji, kjer jih je bilo ubitih nekaj tisoč. Kaznovali so jih tudi z obešanjem.
Tako v Dachavu kot tudi v ostalih nacističnih taboriščih so na jetnikih izvajali medicinske poskuse. Na njih so preizkušali zdravila proti tuberkulozi, druge antibiotikeanalgetike. Jetnike so pustili krvaveti, da so z njihovo krvjo lahko s transfuzijo pomagali, komur so pač želeli. Na tak brutalen način je umrlo kar nekaj jetnikov.
Poleti 1944 je bilo v sklopu Dachauskega taborišča zgrajenih že 300 manjših taborišč, ki jih je zgradilo 30.000 jetnikov, ki so delali zelo trdo, dan in noč. Mnogo jih je od težkega in napornega dela umrlo.
Bolj kot se je bližal konec vojne, bolj so nacisti pritiskali na Nemce, ki so bili proti nacizmu in jih pošiljali v taborišča. Sprva v lokalna, kasneje so jih na veliko premeščali v Dachau. Pot je bila dolga, hrane in vode skorajda ni bilo, torej so jetniki prišli izmučeni in na smrt izstradani, če že niso po poti umrli. V Dachau so vozili tudi zapornike iz drugih taborišč.

Osvoboditev in število žrtev

26. aprila 1945, ko so se Američani bližali taborišču, je bilo registriranih okrog 70.000 zapornikov v Dachavu in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov, na drugem mestu so bili Judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau.
Število žrtev med letoma 1933 in 1945 se giblje okrog 188.000, med letoma 1940 in 1945 okrog 28.000. Evidentirane so zgolj žrtve, ki so umrle po prihodu v taborišče; številne so pobili, še preden so jih popisali in razporedili v taborišče ali podružnice. Čisto natančno število žrtev nikoli ne bo popolnoma jasno, posebej,ker so v taborišče prepeljali tudi jetnike iz drugih taborišč iz različnih območij Nemčije.
V taborišču je bilo tudi izjemno veliko Slovencev, zlasti mladih intelektualcev in drugih izobražencev. Tudi število Slovencev, ki so trpeli in umirali v taborišču, ne bo nikoli natančno znano, ker so bili ob prihodu vpisani kot Avstrijci, Italijani, Madžari, Jugoslovani ali Slovenci. Slovenci so zapustili taborišče v začetku junija 1945. Pred odhodom so izdajali svoj časopis in dokumentirali stanje s fotografijami in risbami. Znane risbe so izdelali Zoran Mušič, Božo Pengov, Vlasto Kopač in drugi. Desetletja kasneje so svoje spomine skozi likovne izdelke izražali tudi drugi ustvarjalci, kakor Karel Appel ali Bogdan Borčić. V Dachauu je bil zaprt tudi Boris Fakin (Igor Torkar), ki so ga po vojni obsodili in zaprli še novi oblastniki v Jugoslaviji. Kot obtoženec v Dachauskih procesih je moral odsedeti še štiri leta in štiri dni.
Po vojni so medvojne barake morali požgati zaradi higienskih in zdravstvenih vzrokov. Bile so leglo raznih bolezni in njih prenašalcev: uši, stenic, bolh, gnid in druge golazni. Obnovljeni sta samo dve baraki, ohranjeni pa so betonski temelji vseh ostalih.
V stavbi, kjer je bila med 2. svetovno vojno menza in kuhinja, je danes muzej. Ohranjena je tudi še komandantura, ki je bila za tako strašno in veliko taborišče presenetljivo majhna. V pritličju so bili prostori za SS-stražarje na dolžnosti in za počitek in seveda slovita vhodna vrata z napisom Arbeit macht frei.(Delo osvobaja).