Bloško jezero in grad Snežnik

Bloško jezero in grad Snežnik

30.7. -31.7.2016

1.dan     30.7.2016

Letošnji dopust se ni začel po pričakovanjih. Zaradi moje poškodbe rame, ki je že rahlo sanirana, in Vanjinega zagnojenega prsta sva morala odpovedati glavni cilj sezone. To je bilo potovanje po Alzaciji, skupaj z Kolarji in Grašiči. No, tudi brez naju verjamem, da se imajo odlično. Vseeno pa nisva ostala doma. Odločitev je padla, da si greva pogledat Bloško jezero. Jasno, da še nisva bila tam, niti nisva kaj prida prečesala tega konca Slovenije. Praktično je za naju povsem novo.

Tako sva odrinila od doma v soboto, na dan obiska ruskega predsednika Putina v Sloveniji. Po vseh gorenjskih cestah je bilo policije kot listja in trave, midva pa sva se odpeljala mimo Ljubljane, Škofljice in Pijave gorice proti Turjaku.

Tega klanca pa se spomnim še iz časov ko so me starši peljali na morje na Pag. Jasno AC Straško v Novalji. Takrat še ni bil takole urejen in kolone so se vile po klancu navzgor, še posebej za kakšnim kamionom

No in tako prispeva na Turjak. V osnovni šoli sem bil enkrat tukaj, vendar si nismo pogledali gradu. Ne spomnim se zakaj. Predlagam, da si ga ogledava sedaj. Predlog sprejet in že parkirava.

Do gradu je kakšnih 10 minut hoje. Očitno je ta cesta kar primerna za kolesarjenje, saj naju je prehitelo kar nekaj kolesarjev različnih starosti, pa tudi kolesarskih oprem.
Tako prideva do gradu in tukaj sledi majhno razočaranje. Obnovljen je samo sprednji del gradu, stranski pa je precej načet. Bo pa notri bolje!

Žal ne! Na vratih naju pričaka zgovoren plakat , da je grad sedaj v lasti Ministrstva za kulturo RS in da je do nadaljnega zaprt!

Edina stvar , ki si jo lahko pogledava je spominska plošča na steni gradu, ki priča o partizanski zmagi nad belogardisti med II. Svetovno vojno

 Vrneva se do avtodoma in se odpeljeva v smeri Rašice in Velikih Lašč. Tu zavijeva desno po malo bolj ozki, vendar prijetni zaviti cesti v smeri Male Slevice, proti Podžagi in Lužarjih. V neposredni bližini izvira potok Iška, ki se skozi Iški vintgar steka na Ljubljansko barje in v Ljubljanico.

Ob cesti naju poleg lepih razgledov pozdravi še star  Tamov avtobus, predelan v čebelnjak.

Kljub bolj ovinkasti cesti naju dohiteva kar nekaj avtomobilov, tudi z tujimi registrskimi oznakami. Ujame naju tudi ljubljanski avtodom, ki ga vljudno spustiva naprej.

Tako se eden za drugim peljemo v smeri Blok. Prvega smerokaza za Bloško jezero nisva videla , nato pa prvi AD obrne in se začne vračati. Midva pa kar naprej in tako prispeva v  Velike Bloke. 

Ostanki nekdanje vojašnice propadajo ob cesti, midva pa se ustaviva poleg Napoleonovega mostu. Ta je dolg 28m in širok 6.2m. Zaradi izredno dobre gradnje do danes še ni potreboval obnove. Na sredini mostu je vklesan zelo težko berljiv napis, ki pa je na srečo redkih obiskovalcev teh krajev naveden na tabli ob mostu. Glasi se takole:

 »Njegovo Cesarsko-Kraljevsko Apostolsko Veličanstvo Franc Jožef, Njegova Ekselenca Gustav Grof Chorinsky Cesarsko-Kraljevi namestnik, Anton Ogrinc, cesarsko-Kraljevi predstojnik Okrajnega urada Lož, 1858«

Nato zavijeva levo in čez cca 3 km prispeva v Novo Vas. Spet levo in na koncu Nemške vasi so že table za Bloško jezero. Prav take table so bile že prej ob cesti , vendar jih nisva opazila. Prej omenjeni AD jih pa je , zato je bil ob jezeru kar precej pred nama.

Tukaj lahko omenim, da so ceste v teh krajih kar dobre.  Veliko je kolesarjev, pa tudi izkoriščanje bogastva gozda je kar razvito.

Ob prihodu do jezera se peljeva mimo Cerkve Sv. Volbenka, ki je ena starejših cerkva, tako na Blokah kot v Sloveniji. Poleg nje pa je v Antonov izvir, kjer je postavljena majhna kapelica. 

Prostora ob jezeru je več kot dovolj in tako se premakneva na izbrano lokacijo ter se razkomotiva. Pogledi na jezero in urejeno okolico so res prelepi in oči kar počijejo.

Seveda pa brez Dine ni šlo in race v jezeru so bile še posebej zanimive.:-)

Počitek ob jezeru, kakšno pivo, malo dremeža in dan se je prevesil v večer.  Obilo gostov, ki so bili čez  dan ob jezeru se je malo zmanjšalo, kar nekaj pa jih je postavilo svoje šotore in prenočili so ob jezeru. Večerni sprehod pa je odkril tudi kamp idila. No, saj sva vedela,  da je tam, le pogledati sva ga šla in bila sva prijetno presenečena. Kamp je poznan po glamping hišicah in te so res lično urejene. Prav za vse je poskrbljeno.  Tako sem naslednje jutro, ko še ni bilo preveč gostov, odšel tja in naredil nekaj posnetkov. 

Ob jezeru naletiš tudi na medveda, ki lovi ribe. Pa ni preveč nevaren. Pri ostalih opravilih pa mu pomaga cela medvedja družina. Eni držijo gugalnice ali drugače pomagajo, tretji pa samo uživajo na motorju.:-)

Vhod v avtokamp Idila!

Navodila o obnašanju v kampu. 

Table z obvestili o kampu, rastlinstvu in živalstvu v okolici

Table z obvestili o kampu, rastlinstvu in živalstvu v okolici

Table z obvestili o kampu, rastlinstvu in živalstvu v okolici

V kampu Idila so tudi smeti »idilične«

 Nadvse zanimiva miza...

 in njena stražarja!

Pogled v kamp Idila

Pogled v kamp Idila

2.dan     31.7.2016

Po jutranji kavi in fotografiranju zanimivost kampa sva se počasi odpeljala naprej preko Bloške police, mimo Križne jame in skozi Lož.

Očitno so ob zadnjem kriku računalniških igric pod tak vpliv padli tudi prebivalci tako odročnih vasi!:-)

Pot naju pelje naprej skozi Stari trg proti Pudobu do vasi Kozarišče in tu je najin naslednji cilj. Grad Snežnik.

Že prvi vtis ob vstopu na posestvo je zanimiv, saj nas takoj pozdravi »kip« Schneebergov, tako imenovan »ničelni kamen«. Na njem je označena »ničelna točka«, kjer je postavljen in razdalje do njihovih posesti. Merska enota je bila »klm« , današnji km - kilometer. Sedaj je na tem mestu postavljena kopija, original pa je v gradu Snežnik.

Ob prihodu je bil grad zaprt. Pravzaprav nisva prišla ob času ogledov, zato sva si najprej ogledala Lovski in polharski muzej v grajski pristavi. V tej stavbi je v letih 1867-1875 delovala tudi prva Slovenska gozdarska šola.

Pasti za polhe 

lovske trofeje

Velika uharica

Po zanimivem ogledu te zbirke pa je bil že pravi (odpiralni) čas za obisk gradu Snežnik. Prva zanimivost je ob vhodu v grad. Plošča z označeno višino vode ob poplavah 19.11.1851. Na sliki je razvidno, da je bilo vode res kar precej!

Obisk gradu je bil voden in kljub prepovedi slikanja mi je uspelo narediti nekaj fotografij. Razlaga je bila odlična, vendar pa tudi tako obsežna, da si teh podatkov (imen, gradov, gostov..) nisem uspel zapomniti. Slike pa bodo povedale kaj več. Je pa potrebno povedati, da je to edini grad na slovenskam, ki ima ohranjeno notranjost. Tako ni bil izropan po II. Svetovni vojni in je po svoje unikum na naših tleh. 

Na vhodu nas pričaka kar precej velik medved

Po stenah lahko opazimo grbe vseh lastnikov tega gradu skozi njegovo zanimivo zgodovino. Prvi je grb Schneebergov. Na njem je lestev, saj so prvi lastniki grad zgradili na skali, ki je še danes vidna v sobi za služabnike.V tistem času so v grad hodili po lestvi, saj je bil grad brez mostu pred vhodom kakor danes. Snežniškim so nato v 700letni zgodovini na gradu sledili še gospodjeRauberji, Lambergi, Eggenbergi, Auerspergi, Lichtenbergi in ne nazadnje Schoenburg-Waldenburgi

današnja poročna dvorana

jedilnik v slovenščini!!

Na steni jedilnice je tedenski jedilnik, ki je bil napisan v slovenščini. Takratna grajska gospoda se je naučila slovensko in tudi s služabniki so govorili v slovenščini. Od tod jedilnik v slovenščini. Marsikdo bi se danes lahko kaj naučil iz tega!!

Na sliki je knjižnica in pred oknom je invalidski voziček iz tistih časov. 

Na sliki je soba kneza Hermana in na desni je videti wc, ki ga je edini v gradu takrat imel knez Herman. Vsi ostali so uporabljali sanitarije drugje (ne v sobah).

Slike knezov Hermana in Ulrika in pa kneginje Ane Schoenburg-Waldenburg

Na sliki je zgodovinski »hladilnik«. Zgoraj so vlagali zdrobljen led, v stranskih posodah pa se je hladila pijača. Led so v zimskem času nalomili v okolici ter ga shranili v jamo ledenico za uporabo v toplejših dneh.

Ogled je bil vsekakor zanimiv in ga priporočam morebitnim turistom v teh prelepih krajih.
Vremenska napoved za naslednji dan je bila slaba, zato sva se odločila, da jo mahneva proti domu. Pot naju je peljala mimo  Cerkniškega jezera, ki ga v teh dneh nisva videla, skozi Cerknico, rakek in po avtocesti proti domu. In napoved se je kar hitro uresničila, saj je že pol ure po prihodu domov začelo deževati. Bo pa naslednjič lepše!

1.8.2016
MŠ

Dodatek: Opis gradu na spletni strani Zaplana.net

GRAD SNEŽNIK

Na skrajnem jugozahodnem robu Loške doline pod goro enakega imena stoji ob robu gozda na skalni vzpetini grad Snežnik. Po vsej verjetnosti je nastal v enajstem stoletju, ko so posvetno oblast nad Loško dolino prevzeli oglejski patriarhi. Z gradnjo trdnjav so želeli zavarovati pomembne trgovske poti, ki so v tistih časih prav skozi Loško dolino potekale iz Furlanije in Primorja na Kranjsko. Prvotno trdnjavo Snežnik sta sestavljala dva vzporedna stolpa, ki sta oklepala notranje dvorišče. Med sabo sta bila povezana s hodnikom. Grad je imel tudi visoko obzidje in na zunanji strani globok obrambni jarek. Grad je potnikom s Kranjske na Primorsko, ki so morali prečkati nepregledne in nevarne gozdove, nudil vojaško spremstvo, spočite konje in tudi prenočišče.

Prvi znani gospodarji snežniškega gradu in ministeriali oglejskih patriarhov so bili gospodje Snežniški, ki se v listinah prvič omenjajo leta 1269 z Majnardom Snežniškim. Že v začetku štirinajstega stoletja pa se je začel propad rodbine Snežniških. S prodajanjem in zapuščanjem delov gradu številnim sinovom in hčeram so razbijali njegovo enotnost, tako da je bil ob koncu štirinajstega stoletja grad razdeljen na več lastnikov. Leta 1393 je četrtino gradu in nekaj pripadajočih kmetij podedoval sorodnik Snežniških, Viljem II. Lamberg, njegovi potomci pa so si v petnajstem stoletju pridobili celoten grad in mu v štirinajstem stoletju tudi dali novo, očarljivo renesančno podobo, ki jo le nekoliko spremenjeno lahko občudujemo še danes.

S porokami je grad prešel najprej na rodbino Scheyer, nato pa na rodbino Pranck in v prvi tretjini sedemnajstega stoletja preko baronov Rambschisslov na kranjskega deželnega vladarja, kneza Eggenberga. Hkrati s Snežnikom je knez Eggenberg kupil tudi loško gospostvo in prenesel upravno središče loškega teritorija iz neudobnega, na visokem hribu stoječega loškega gradu v bolj prijazno in laže dostopno graščino Snežnik. Leta 1669 je Janez Žiga Eggenberg prodal loško-snežniško gospostvo knezu Janezu Vajkardu Auerspergu, grofu Kočevskem.

 Leta 1707 je celotno gospostvo prevzel grof Jurij Gotfrid Lichtenberg in leta 1718 dokončno spojil snežniško zemljiško posest z loškim gospostvom. Rodbina Lichtenberg je imela gospostvo l40 let in v tem času je morala doživljati stalno zmanjševanje pravic plemstva, ki je spremljalo centralistično politiko habsburške monarhije. V začetku XIX. stoletja Lichtenbergi niso bili več kos zaostrenim razmeram, prekomerno so se zadolževali in leta 1816 je bila opravljena prva sodna cenitev gospostva. Leta 1832 so bili prisiljeni sprejeti loterijsko posojilo. Glavni dobitek je bilo celotno gospostvo Snežnik oziroma 250.000 goldinarjev v gotovini. Srečni dobitnik, baje kovač z Ogrskega je raje vzel gotovino, Lichtenbergi pa so leta 1847 gospostvo prodali zakoncema Karis z Dunaja. Nova lastnika sta kmalu bankrotirala. Posestvo je na dražbi leta 1853 za 800.000 goldinarjev kupil nemški knez Oton Viktor Schoenburg-Waldenburg.

Knez Jurij, tretji sin kneza Otona Viktorja, je grad podedoval leta 1859 in ga uredil kot poletno in lovsko rezidenco. Dal je sezidati nadstropje, dva stolpiča, teraso, dvignil obzidje, napolnil notranjost z dragocenim pohištvom in drugo opremo ter dal urediti angleški park ob gradu. Posestvo je želel za večne čase ohraniti svojim potomcem, zato ga je konstituiral kot dedno rodbinsko posestvo fidejkomis. Za gospodarjenje z gozdovi je najel najboljše strokovnjake. Bil je pokrovitelj prve slovenske gozdarske šole, ki je na njegovem posestvu delovala od 1869 do 1875, nato pa je bila zaradi nemškega političnega pritiska ukinjena. Knez Jurij je s postavitvijo parne žžage omogočil začetek moderne industrije v Loški dolini. V gozdove je ponovno naselil jelenjad, v ribnike postrvi in dal zgraditi številne gozdne ceste. Leta 1902 je kneza Jurija nasledil njegov prvorojenec Herman, ki je bil v diplomatski službi. Po prvi svetovni vojni je bilo posestvo z rapalsko pogodbo razdeljeno med kraljevino SHS in Italijo. Ker je bil lastnik nemški državljan, je bil nad posestvom razglašen sekvester, ki je bil ukinjen leta 1924. Knez Herman je umrl leta 1943 na rodbinskem gradu Hermsdorf pri Dresdenu. Med drugo svetovno vojno je grajski oskrbnik vešče ubranil grad pred plenilci, zato lahko v njem še vedno občudujemo skoraj nedotaknjeno opremo in umetnine iz časa knezov Schoenburgov. Grad in posestvo sta bila leta1945 podržavljena.

Grad Snežnik je danes ena od protokolarnih rezidenc Republike Slovenije, namenjena kulturni promociji Loške doline.